DOBRUŠKA VAS – »To ni storil Rom, zločin je zanesljivo delo civila!« so bile najpogostejše besede, ki jih je takrat – po tragičnem dogodku – izustilo prebivalstvo romskega naselja v Dobruški vasi. »Še to: vse nas hočejo pobiti!«
Izkazalo se je, da so imeli prav.
Tretjega junija pred desetimi leti ne bodo nikdar pozabili! Kakor tudi ne Ivanke Brajdič in Jovanke Kočevar, ki jima je človeštvo tedaj obrnilo hrbet. V brezskrbnem in že skoraj vročem večeru sta postali tarča človekove bolestne preračunljivosti, sredi ljubega romskega miru sta se – nič hudega sluteči – znašli v trkalniku, na točki, kjer sta z vso silovitostjo trčila – večvrednostni in manjvrednostni kompleks.
Le malo pred polnočjo je namreč odjeknila eksplozija ročne bombe, ki jo je nekdo skozi kuhinjsko okno in odprta vrata zalučal v sobo, kjer sta spali Ivanka in njena hči Jovanka.
Kmalu je postalo jasno, da se je storilec, takrat se je že šušljalo o treh, pripeljal po asfaltirani cesti, ki gre mimo hiše, tako da morda sploh ni stopil iz avtomobila. Bomba je priletela naravnost v kuhinjo ter se odkotalila skozi odprta vrata v omenjeno sobo. Če bi bile duri zaprte, bi ženski odnesli celo kožo! Po drugi strani pa bi bila tragedija lahko še večja, če bi bili doma tudi Ivankini trije sinovi. Mento, ki nosi ime po očetu, Primož in Sandi so usodno noč prespali pri teti Majdi.
Sandi je zdaj star 23 let in je zrasel v krepkega moškega. Le teti Majdi se lahko za to zahvali, saj je njega in njegova brata vzela pod svojo streho in jih vzgojila.
Pri rosnih 13 je Sandi ostal brez staršev. »Očeta so že prej pokopale cigarete …« je zavzdihnil.
Najbolj črn dan njegovega življenja je poizkušal izbrisati iz spomina. »Ne spomnim se, tega je že deset let,« noče obujati spominov. Pa čeprav takole ob večerih, ko gre vse k počitku in so bližnja polja že zdavnaj prekrita s tišino, nenadoma spet poči! Ko se mu v spomin prikrade eksplozija izpred desetih let. Tista, ki mu je ubila mamo in sestro. »Res, ničesar se ne spominjam,« še enkrat reče, medtem pa mu ličnica opazno živčno zadrgeta. »Le to, da sem spal, da me je prebudila močna eksplozija, spominjam se policistov, toliko jih nisem videl ne prej ne pozneje.«
Včeraj se je pridružil teti in stricu na šentjernejskem pokopališču, na grob so nesli posušeno cvetje, ki ga je imela Ivanka tako rada, prižgali svečko, za hip postali, se umirili, se ju spomnili.
Obupali nad pravico
Tedaj mu je pogled šinil proti Kostanjevici in Slinovcam, kamor je Ivanka redno hodila na romanje. »Veš, naša vera ni čisto takšna, kot je vaša, nam je daleč najpomembnejša sveta Marija!« V Slinovce, kjer Marija že stoletja deli milost tamkajšnjim ljudem, se je, kot rečeno, hodila priporočat tudi Ivanka.
Ob kateri je takoj po eksploziji klečala njena sestra Majda in jokala. Ne more je pozabiti: »Ivanka je bila, vprašate lahko kogar koli, tako dobrega srca, nikoli se ni prerekala, ne z nami ne s civili, znala je narediti najboljše žgance in še boljši golaž …«
Sandijev spomin na sestro Jovanko sicer že bledi, a nihče mu ne bo vzel tistih uric, ko ga je starejša sestra, ki je kot prevajalka delala na škocjanski osnovni šoli in si zelo želela postati prava učiteljica, učila pisati, pa ne le njega. Ali pa ko ga je priganjala v šolo, pa ne le njega.
Neizbrisljiva je tudi slika njenih neskončno dolgih črnih las.
Majdin mož Tone eksplodira: »Preprosto ne morem verjeti, da so Majdini in Jovankini morilci še vedno na prostosti!« In cinično nadaljuje: »Če prehitro voziš, ti policist takoj izda položnico, če pa človek nekoga ubije, ne, takrat je pa svoboden!« V istem dihu je spregovoril še o odškodnini, ki da je niso dobili, o neprestanem strahu, ki je vse odtlej prisoten, ter o novinarčkih, ki znajo iz svojih pisarn zgolj moralizirati in leporečiti, do njih pa prav nihče ne pride, če pa že, jih fotografirajo brez njihovega privoljenja.
Zakonca Brajdič in Kočevarjevi fantje so nad pravico – skoraj že obupali. Jovanke in Ivanke jim ne more prav nihče vrniti. Pričara ju lahko le najlepši možni zakoreninjeni spomin, obisk na lepo urejenem grobu, posnemanje njune dobrote.
Farsa Dobruška vas
Primer se je prelevil v sodno farso, kakršne ne pomnimo, in še več, celo nič ne kaže na skorajšnji pravnomočni epilog. Maja 2006 so na novomeško okrožno zatožno klop posadili domnevnega bombaša Janeza Schullerja ter pomočnika Leona Podlogarja in Branka Žižmonda Souissija, sojenje se je razvleklo na 24 obravnavnih dni, spoznani so bili za grešnike: Schullerju in Podlogarju so prisodili po 30, Žižmondu pa 10 let in 10 mesecev zapora. Družbo sta jim na zatožni klopi sicer delala tudi domnevni naročnik napadov in domnevni posrednik, a že od prvega sojenja veljata za oproščena. Spis je odtlej štirikrat romal na višje, dvakrat na vrhovno sodišče. Ljubljanski višji sodniki so prvo sodbo razveljavili in vrnili v novo sojenje, na njem pa so vse tri 2007. oprostili. Višje sodišče je razveljavilo tudi to sodbo, na novem sojenju na okrožnem sodišču maja 2009 je bila obtoženim vnovič izrečena oprostilna sodba. Višje sodišče je pri odločanju o pritožbah marca 2011 izpeljalo obravnavo in zadevo obrnilo na glavo. Schullerju je določilo 30 let zapora zaradi dveh umorov, poskusa umora in ker je hranil pet ročnih bomb, Podlogarju 20 let zaradi dveh umorov, Žižmondu Souissiju pa osem let in tri mesece. Sodba je padla na vrhovnem sodišču, zato so se maja 2013 s primerom znova spopadli višji sodniki. Žižmonda, ki je priznal, da je Schullerja peljal v Brezje, a da ni vedel, da bo odvrgeI bombo, so oprostili očitkov o vpletenosti v poskus umora, za nedovoljeni promet z orožjem ali eksplozivom pa so mu dosodili šest mesecev zapora. Schullerju so prisodili 30 let (za poskus umora pri prvem bombnem napadu na Lucijo Brajdič deset let, za umora po 30 let), Podlogarju pa za umora 20 let. Obramba se je spet pritožila na vrhovno sodišče, in to je sodbo letos razveljavilo v delu, ki se nanaša na umor Ivanke Brajdič in Kočevarjeve ter hrambo ročnih bomb, desetletna zaporna kazen Schullerju za poskus umora pa je pravnomočna. Novo sojenje bo pred novim senatom višjega sodišča, po naših informacijah pa še ni razpisano.