Ni bilo bombe, ni zapora

LJUBLJANA – Pred državnim zborom je 12. februarja 2009 vladalo izredno stanje, ko se je tja pripeljal danes 63-letni Ljubomir Veršič. Ravno tistega dne bi se moral zglasiti v zaporu na Dobu, na prestajanje dvoletne zaporne kazni zaradi prevar z nepremičninskimi posli v BiH, a se je, kot je na prejšnjem sojenju povedal sam, med vožnjo premislil zaradi klica hčerke. Ta je jokala v telefon, češ da jo sošolci sprašujejo, koga vse je ogoljufal. Tako je zavil proti Ljubljani in zapeljal pred hišico za policiste pred državnim zborom ter policistki dejal, naj se umakne, ker ima bombo, in da se bo razstrelil, ker je bil po krivici obsojen. »Ne vem, zakaj sem kupil tri litre bencina. Vem, da nisem dobro odreagiral,« je na sodišču razlagal Veršič in v joku dodal: »Ne vem, hotel sem nekaj narediti, vendar sebi, in ne komu drugemu.«

Na začetku leta 2009 se je z občino Murska Sobota dogovarjal za gradnjo tovarne za proizvodnjo nizkocenovnih solarnih celic, in ko je prejel poziv za prestajanje zapora, je začel pošiljati pisma na vse mogoče naslove državnih organov, da bi dosegel odložitev kazni, a zaman. Prepričan je bil, da bo zaradi tega, ker projekt ne bo uresničen, ogroženih 50.000 delovnih mest. Tik preden je zapeljal do policistke, je poklical še novinarko Večera Vesno Lovrec in ji sporočil, da preklicuje gladovno stavko, ki jo je hotel začeti po selitvi za zapahe: »To je premila oblika opozorila. Ne bom dovolil, da bi me v zaporu tehtali kot prašiča in opazovali, koliko sem shujšal med štrajkom. Povem vam, da imam v avtu bombo in da jo bom tudi sprožil, če mi ministrstvo za pravosodje še danes ne bo odgovorilo na vprašanje, ki sem ga pred dnevi naslovil nanje. Kje bom to storil, boste izvedeli pravočasno, še prej pa se bom prepričal, da ne bom ogrozil življenja drugega.«

Policisti so seveda njegove grožnje vzeli resno in hitro obkolili okolico parlamenta, Veršiča pa kmalu prisilili, da se jim je predal. V njegovem avtomobilu niso našli bombe, ampak dobre tri litre bencina in vžigalnik. Ravno zaradi tega, ker bi lahko avtomobil v požaru resnično eksplodiral, se je moral Veršič na ljubljanskem okrožnem sodišču zagovarjati pred očitki tožilstva o povzročitvi splošne nevarnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Tožilec Marko Godec je predlagal, da ga sodišče obsodi na eno leto pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let. »Dejstvo je, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja nedvomno v težkem življenjskem položaju, za reševanje katerega je izbral popolnoma neprimerno pot. Treba je upoštevati tudi, da je bila pri obdolžencu zmanjšana zmožnost razumevanja pomena njegovega dejanja ter da ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, vse zaradi akutne stresne situacije, kar je ugotovil tudi sodni izvedenec psihiater,« je pojasnil Godec. S tem se je strinjala Kikeljeva, ki je še poudarila, da je bilo dejanje njegovega klienta storjeno iz obupa, da je bilo usmerjeno proti samemu sebi in da ni bilo načrtovano. Sodnica je nato pri izreku sodbe sledila predlogu tožilstva in Veršiču naložila tudi plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodne takse.