KAMNJE – Anonimni krajan Kamenj pod Čavnom je z elektronskim sporočilom Slovenske novice opozoril na prezrto vest o človeku, ki ga je njegova sovaščanka našla mrtvega pri njegovi hiši. Zgodilo se je v torek, ob pol osmih zjutraj. Že kmalu zatem so v Kamnje vstopili policisti. Takšen obisk pa sproži seveda vselej – obilo radovednosti. Tudi govorice so postajale vse glasnejše. Živelj je namreč jasno videl tudi armado policistov, ki so trumoma zavzeli streho pokojnega Emila Bratine. »Je nemara padel s strehe?!« so se vpraševali. Naš anonimni krajan je le še obupano dopisal: »To je pa tudi vse, kar vaščani vemo!«
Najbližji sosed 47-letnega Emila Bratine je Martin Rijavec. Tudi on je večkrat zapovrstjo zatrdil, »nič, popolnoma nič ne vem«! Martin je bil nemara še zadnji vaščan, ki je videl Emila. »Videl sem ga v hrbet,« je dejal. V lekarni v Ajdovščini ga je videl v ponedeljek, le nekaj ur pred njegovo smrtjo.
Martin zadnje čase ni več hodil mimo Emilove hiše. »Ker je imel velikega psa, ki se je kar naprej postavljal na zadnje tace, nisem več šel.«
Prebivalci Kamenj so Emila poznali od mladih nog. »Normalno, pa saj je vrstnik od mojega sina!« je dejal Martin.
Kaj je počel na strehi?
Zadnje čase se je oče enega otroka še iz prejšnjega zakona držal bolj zase, smo izvedeli. Prebivalci Kamenj, pravijo, z Emilom niso imeli težav. Pravzaprav so ga imeli za silno mehkega, pridnega in dobrosrčnega človeka. Nazadnje se je preživljal s priložnostnimi in kmečkimi deli. Onemu je dostavljal vodo za živino, drugemu pomagal na njivi. Žal, pravijo njegovi sokrajani, teh plemenitih karakternih lastnosti ni nikdar povsem uveljavil. »Slaba družba,« pravijo, »ga je že kmalu zapeljala!« Zapeljala ga je v svet trde droge, kriminala, zato naj bi Emil skoraj vse življenje preživel po komunah in zdravljenjih, kot stari znanec policije je kar veliko časa prebil po zaporih.
Vse kaže na padec Policiste OKC PU Nova Gorica je v torek, 7. februarja 2017, ob 7.37 regijski center za obveščanje obvestil, da pri eni od stanovanjskih hiš v naselju Kamnje na tleh leži moški, ki ne kaže znakov življenja. Policisti PP Ajdovščina in novogoriški kriminalisti so opravili ogled kraja najdbe trupla, ugotovili so, da je bil moški telesno poškodovan (poškodba glave). Vse okoliščine in druga do zdaj ugotovljena dejstva v zvezi s preiskavo primera kažejo na nesrečo; 47-letnemu moškemu je na strehi zdrsnilo, zaradi česar je padel približno štiri metre na tla, kjer je poškodovan in negiben obležal. Pristojna služba je tja napotila tudi reševalce NMP ZD Ajdovščina. Pozneje je zdravnica na kraju nesreče lahko le še potrdila smrt moškega in odredila sanitarno obdukcijo na Inštitutu za sodno medicino, kjer bodo ugotovili natančen vzrok smrti. Policisti sumljivih okoliščin v zvezi z omenjenim varnostnim dogodkom niso ugotovili. O primeru je policija obvestila tudi preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča in pristojno Državno tožilstvo v Novi Gorici. Policisti PP Ajdovščina bodo glede vseh ugotovljenih dejstev v zvezi z omenjenim primerom podali poročilo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Novi Gorici. |
Zdi se, da se je naposled le odvadil od te razvade, ki mu je uničila življenje, »se ustalil«, kot pravi Pavel Bratina, »živel samotarsko in zavrto«.
»Če me je kaj vprašal, sem mu rade volje odgovoril,« pa je njun odnos opisal Rijavec. In še to: »Da je padel s strehe, ne vem nič, vem le, kje ga je našla Petrovčičeva …« Tedaj je šel pokazat na še zmeraj viden krvavi madež.
Je Emil Bratina res padel s strehe, kot domnevajo tudi policisti? Kaj je sploh počel na svoji strehi? Je padel z nje že v ponedeljek? To so le nekatera med vprašanji, ki močno glodajo tudi prebivalstvo tu pod Čavnom. Ki so imeli, ne glede na njegovo zasvojenost, Emila radi. Po svoje ga je spoštovala tudi Klavdija Petrovčič. »Smilil se mi je.«
Ne cunje,
temveč truplo
Ker je mladih le za vzorec, starejši pa so bili še po svojih toplih domovih, so bile Kamnje ob pol osmih zjutraj nič drugega kot popolna oaza miru. Gospa Klavdija ima ustaljeno navado, da vnukinjo najprej pospremi do šole, potem pa naredi tradicionalni krog po svojem domačem okolju, gre mimo svojega nekdanjega doma ter nadaljuje proti zdajšnjemu. Vselej gre tudi mimo Emilove hiše. »Zdaj pa ne vem, ali si bom sploh še kdaj upala tam mimo,« je zgroženo dejala in se spomnila tistega torkovega jutranjega sprehoda, ko je bilo še mračno in sivo in ko je na lepem zagledala nekaj, kar ji je preprečevalo nadaljevanje poti. Najprej si je mislila, da je le še nekaj korakov oddaljena od navadnega kupa cunj, ki ga je nekdo pozabil kar na sredi kolovoza, potem ko se je le približala, pa bila tik pred tem, da ji poči srce! Zagledala je namreč človeško glavo! Sprva je ni videla dobro, potem le ugotovila, da je bila to Emilova. »Najbolje, da pokličem pristojno službo,« je premišljevala modro. Nakar ji je glas na oni strani velel, »bejž'te pogledat, ali je še živ!«, Klavdija, ki je dobro vedela, koliko je ura, pa mu je samo odvrnila, da je to največ, kar lahko stori. »Pa saj še zdaj nisem prišla povsem k sebi,« je pojasnjevala o šokantnem prizoru, zaradi katerega še dolgo ne bo mogla mirno zaspati.
