AMBRUS – Nad vas v Suhi krajini, ki šteje približno 650 duš, je v četrtek zvečer legla nenavadna tišina. »Že popoldne je bilo nekaj v zraku,« nam je povedala domačinka, ki je na pokopališču okoli cerkve sv. Jerneja urejala grob. »Ne vem, kar preveč mirno in tiho je bilo ...« A ob 17. uri in 20 minut so čez grič zatulile sirene, po cesti so hiteli gasilci, policija, za njo zdravnica z reševalci, ki so dobili obvestilo, da je ženska padla v vodnjak pred hišo. Kdaj natanko in zakaj je nesrečna 70-letna Tinca Muhič padla v vodnjak in utonila, ni nikomur jasno. Zato preiskava še poteka. Zagotovo pa drži, da se je upokojenka rada vračala na svoj prvi dom v Ambrusu 34. V lično malo kmečko hišo z velikim obdelanim vrtom na spodnji strani.
Kot so povedale vaščanke, Tinca ni bila domačinka: »Bila je doma nekje nad Stično, tam pri Metnaju.« V mladosti je spoznala Jožeta Muhiča iz Ambrusa in v začetku sta živela kar v njegovi hiši na številki 34. »Kolikor se spomnim, je Tinca delala v mlekarni v Stični,« pove soseda, ki jo je dobro poznala.
Kmalu naj bi se z Jožetom preselila v Ljubljano in tam živela in delala do pokoja. A mladostne domačije nista pozabila, s hčerko Jernejo sta se rada vračala. Jože je pred šestimi leti umrl, pokopan je na ambruškem pokopališču. Tinca pa se je še naprej vračala: »Skoraj vsak teden, za vikend, včasih tudi med tednom,« pove vaščanka v rdeči ruti. »Tako je, človek se na večer življenja vrača tja, kjer so spomini na mladost. Je pa pri nas tudi božji mir.«
Verjetno se je tudi zato Tinca v Ambrusu dobro počutila. Hiša je stara, a ohišnica zgledno urejena, na vrtu še zdaj cvetijo rože. In pred hišo je vodnjak s kvadratnim pokrovom... Tja so morali v četrtek na posredovanje gasilci.
Ključnih pet minut
Iz nekaj metrov globokega vodnjaka, kjer je še danes čista voda, so poskušali rešiti nesrečno Tinco. Ko so jo izvlekli, so jo položili na nosila in oživljali, a bilo je prepozno. »Zdravnica je rekla, da ni pomoči, da je preminila,« je povedal domačin.
Vodnjak je prenovljen, vrhnji del ima odprtino 80 krat 80 centimetrov, zapira jo lesen, a razpadajoč pokrov. Lesena ročica je prelomljena, a pokrov se zlahka dvigne. Do vode je morda tri, štiri metre, in če na ostenju ni lestve ali držal, kamor bi se lahko človek prijel, je prav vseeno, koliko je globoka.
Še tako dober plavalec bi kmalu omagal, saj je voda mrzla, poleg tega vemo, da v vodnjaku nad vodo ni kisika.
Poznamo nesrečne primere, ko so se ljudje utapljali v morju, na bazenu, celo v domači banji, kjer je treba biti pozoren zlasti pri otrocih. Toda vodnjak je povsem druga zgodba, najnevarnejša med vsemi. Gasilci so nam povedali, da se z globino količina kisika zmanjšuje. Hkrati se na dno, se pravi tik nad gladino vode, uležejo težji plini, kot sta denimo metan in amonijak. In tretjič, vodnjaki so porozni, zato skozi stene pronicajo snovi iz okolice, ki ustvarjajo dodatno plinsko mešanico.
Kot četrti in bistveni problem pa reševalci poudarjajo šok pri človeku, ki pade v vodnjak. To je ozek jašek, kjer ni zračenja, zrak je zastarel, neprijeten. Če nesrečnik maha z rokami, bo zelo hitro porabil ves zrak, ki je že tako zelo slab in nam jemlje moč. Poleg tega je na mestu zelo težko plavati, v obleki pa še mnogo težje. Reševalci poudarjajo, da bi umirjen človek teoretično lahko zdržal pol ure in klical na pomoč. Ključnih pa je prvih pet minut; če človek na reševalce čaka 10 ali 15 minut, je možnost preživetja že precej manjša. Tako tudi nesrečni Tinci žal ni bilo več pomoči.