Nekdanji voznik izginil v neznano

KRŠKO – Slikovita pokrajina Leskovca pri Krškem, ki se po hudi zimi že počasi prebuja, naključnemu obiskovalci niti slutiti ne da, da se tam pri družini Ameršek že od ponedeljka zjutraj ukvarjajo zgolj z enim vprašanjem: kam je izginil 69-letni Milan Ameršek. Vse skupaj se je začelo v ponedeljek okoli pete ure zjutraj, ko je Milan domačim sporočil, da gre peš v zdravstveni dom, ki je od njegovega doma oddaljen le nekaj minut hoje. Nato pa je družino preplavila zaskrbljenost, saj Milana ni in ni bilo več domov. Kot nam je uspelo izvedeti, naj bi se v zdravstveni dom odpravil zaradi težav s pritiskom in naj ne bi bil dementen. Seveda so takoj poklicali policijo, ki je sprožila iskalno akcijo, a kot vse kaže, je ta po slabem tednu neuspešna. Na pomoč so ob tamkajšnjih gasilcih in policiji priskočili tudi člani enote reševalnih psov Slovenije, ki so se lotili zelo podrobnega pregleda območja okoli hiše.

Podrobno prečesali teren

Teren so tako najprej v torek podrobno prečesali člani domačega društva Izar in vodniki enote reševalnih psov iz Novega mesta, v sredo pa so njihovo delo nadaljevali člani ljubljanske regijske enote reševalnih psov Slovenije. Vodja omenjene enote Vera Mikolič je povedala, da so naprej pregledali teren v okolici hiše oziroma od koder se ta vidi, »ker so rekli, da možakar nima zelo dobre kondicije, da se sicer rad sprehaja, ampak da zelo daleč ni hodil«. Gasilci so medtem tudi s pomočjo čolna pregledali obrežja reke Save. Tokrat je šlo vreme reševalcem dobro na roko, a kot je povedal Janez Znoj iz enote reševalnih psov Slovenije, bi lahko bile za pogrešanega mrzle noči bolj nevarne. »Dokler se človek premika, je še vse v redu. Čim pa omaga in se usede, pa se lahko hitro podhladi,« razlaga in dodaja, da čas pri vsem skupaj ni zaveznik tistega, ki se ga išče. Zato je ob vseh takih primerih najpomembnejše, da se policijo takoj obvesti o pogrešani osebi. »Raje desetkrat zastonj pridemo, kot pa da osebo najdemo mrtvo,« je sklenil Znoj. Po pogovoru z reševalci smo se ustavili tudi pri Amerškovi hiši, kjer nas je Milanova hčerka lepo pozdravila, a izjav za nas ni želela dajati. Povedala je le, da so dobili spodbudne informacije glede očeta in da so jih že posredovali policiji. Več o pogrešanem nam je zato zaupala ena izmed njegovih sosed, gospa Štefka. »Poznam ga kot šoferja avtobusa in kot sprehajalca, ko smo se pozdravili, ko je šel z ženo mimo moje hiše. Zelo je prijazen,« pravi Štefka in doda, da z njim sicer ni imela večjih stikov, se pa je vozila z avtobusom, ki ga je vozil. »Nekaj časa je vozil tovornjak, do upokojitve pa avtobus na relaciji Krško–Novo mesto. Bil je zelo prijazen in nikdar zadirčen.« Da je kar naenkrat izginil, jo zelo preseneča, saj velja za spoštovanega krajana, prav tako pa naj bi doma imeli urejene odnose. Predvideva, da je morda kriva demenca ali pa njegova psiha. »To predvidevam, ker je vse skupaj malo čudno, da gre ob petih zjutraj v zdravstveni dom. Tam menda začnejo delati šele ob osmih zjutraj,« še pove Štefka.