LJUBLJANA – Si predstavljate, da od države skupaj z obrestmi vred iztožite 83.431 evrov, nato pa po dveh letih vrhovni sodniki v reviziji ugotovijo, da ste dejansko upravičeni le še do 16.700 evrov? In da se nato nad vas spravi država oziroma državno pravobranilstvo, ki zahteva, da ji zdaj vrnete razliko v višini 57.449 evrov, češ da ste neupravičeno obogateli? Ja, prav to se je zgodilo nekdanjemu prvemu možu ptujskega tožilstva Marjanu Glavarju, ki zdaj kratko malo ne ve, kje naj dobi precej visoko vsoto denarja. »Iztoženi denar je porabil za stare dolgove zaradi pripora in izgube funkcije. Nikakor pa ne za kakšen luksuz,« nam pove njegov odvetnik Borut Mihurko in dodaja, da je Glavar večino denarja porabil, preden je izvedel za revizijo. »Mi se branimo, da je ta denar porabil v dobri veri,« pravi Mihurko in dodaja, da mu ga zato ni treba vrniti. Država ima v takšnih primerih ves čas stališče, da v trenutku, ko izveš, da je vložena revizija na vrhovno sodišče, z iztoženim denarjem do dokončne odločitve sodišča čim bolj skrbno ravnaš.
Šest let za
ustavitev preiskave
Seveda se postavi vprašanje, kakšno »napako« sta morali zagrešiti tako okrožno kot tudi višje sodišče, da je nato vrhovno celoten primer postavilo na glavo. Spomnimo, kako se je vse skupaj začelo. Glavarja so zaradi suma jemanja podkupnine aretirali januarja 2001 in ga nato za 28 dni spravili v pripor. Med očitki, ki jih je moral poslušati, je bilo to, da je sodeloval z Josipom Lončarićem, ki da je bil na vrhu verige organizatorjev prevozov ilegalnih prebežnikov. Nato je trajalo kar šest let, da je mariborsko okrožno sodišče preiskavo ustavilo, in seveda se je Glavarju odprla pot za vložitev 148.000 evrov težke odškodninske tožbe zaradi nezakonitega pripora in ker se mu je v tem času zaradi neprimerne prehrane poslabšalo zdravje, kmalu po prihodu iz pripora pa je moral zaradi popolne odpovedi ledvic celo na dializo. Poleg tega mu je država s posegom v njegovo čast in dobro ime povzročila duševno trpljenje, zaradi česar so mu ljudje obračali hrbet. Zaradi vsega je zapadel še v depresijo.
Sprva mu je država ponudila zgolj 1350 evrov odškodnine, s čimer se ni strinjal, zato je zadevo v roke vzelo sodišče in tako mu je bilo na prvi stopnji dosojenih skupno 53.400 evrov odškodnine (14.700 za nezakonit pripor, 8700 evrov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, 30.000 evrov za poseg v čast in dobro ime). Razliko do 83 tisočakov seveda tvorijo obresti. Takšno sodbo je le z malenkostnim popravkom, in sicer pri stroškovnem delu, višje sodišče na koncu potrdilo.
Podvojena oziroma potrojena odškodnina
Zdaj je bilo na vrsti vrhovno sodišče, ki pa je zavzelo stališče, da so duševne bolečine zaradi neutemeljene odvzete prostosti enotna oblika škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane tako na oškodovančevo osebnost, pri čemer pa po mnenju vrhovnih sodnikov ni mogoče ločevati duševnih bolečin zaradi kršitev posameznih osebnostnih pravic. »To je mogoče le v primeru, da oškodovancu nastane dodatna škoda, ki lahko preraste v samostojno, čemur pa, če upoštevamo mnenje izvedencev, ni mogoče pritrditi,« ugotavlja drugo najvišje sodišče v državi. Ker je tako nižje sodišče ločeno obravnavalo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi pripora ter zaradi posega v čast in dobro ime, je tako to »privedlo do podvajanja odškodnine«. Še več. Celo potrojila se je za iste posledice, ker je sodišče enako odločalo tako pri odškodnini za poseg v čast in dobro ime in neupravičen pripor kot tudi iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.
Odškodnina 14.700 evrov za nezakoniti pripor, čeprav odstopa od podobnih takšnih primerov, po mnenju vrhovnega sodišča tako ni previsoka, »ker so bile posledice v duševni sferi tožnika, ki je bil ugleden državni tožilec, že zaradi samega odvzema prostosti zelo hude (še vedno trajajo v tem okviru prav tako ovrednotene posledice posttravmatske stresne motnje oziroma klinični simptomi depresivnosti, tudi zaradi česar se je upokojil)«.
Odškodnino v višini 30.000 evrov je sodišče zaradi zgoraj omenjenih razlogov tako zavrnilo, od prej dosojenih 8700 evrov pa je priznalo le 2000 evrov, saj bi »vse posledice obolenja tožnikovih ledvic po ugotovitvah obeh sodišč nastale v vsakem primeru, torej tudi brez škodnega dogodka«. »Ta je torej le nekoliko vplival na večji obseg tožniku nastale škode, povezane z opisano omejitvijo – nekoliko predčasni začetek zdravljenja z dializo in v tem časovnem obsegu ugotovljeno duševno trpljenje tožnika,« še menijo vrhovni sodniki, ki so na koncu glede na večji uspeh države na novo izračunali tudi pravdne stroške. Državi mora tako nekdanji tožilec plačati še več kot 5100 evrov.