LJUBLJANA – Če bo šla obsodilna sodba skozi sito višjih sodnikov, kamor bo obramba bržkone poslala pritožbo, si bo zdaj že 80-letni Pavel Koder precej podaljšal spanje na zaporniški žimnici. Na skupno sedem let zapora ga je namreč obsodila okrožna sodnica Andreja Sedej Grčar, ko je dvema letoma in dvema mesecema pravnomočne zaporne kazni dodala še leto in deset mesecev zapora zaradi zlorabe položaja ali pravic in tri leta in osem mesecev zaradi goljufij. Odločila je še, da mora Koder lastniku oškodovanih družb povrniti slaba 1,2 milijona evrov, ki si jih je menda nezakonito spravil v žep.
Med drugim nekdanji razvpiti Elanov finančnik, ki se ga je večkrat omenjalo pri nenavadnih črnih računih nekdaj paradnega konja gorenjske družbe, si je novo obtožbo nakopal zaradi domnevnih grehov izpred desetletja. Da si je prilastil veliko premoženjsko korist z goljufanjem in s tem, da je zlorabil položaj ali pravice pri opravljanju gospodarske dejavnosti družb Maygut in Mikona, je enkrat že slišal obsodilno sodbo, a so jo višji sodniki razveljavili in primer vrnili v vnovično odločanje isti sodnici. Po znova izvedenem dokaznem postopku je bila Sedej Grčarjeva odločna: »Kriv je!« Poleg omenjenega mu je tožilstvo sprva očitalo tudi nečednosti v družbi Vito, katere prokurist je bil, a je bila obtožba v tem delu zavrnjena.
Neuspešno prepričeval sodnico
Izvedenec ekonomske stroke je že na prvem sojenju pojasnil, da Koder denarja, ki ga je dvignil z dveh avstrijskih računov družb, ni polagal ne pri blagajnah oškodovanih podjetij ne pri blagajni takratne agencije za plačilni promet, kjer so oškodovana podjetja imela odprte žiroračune. Da je prikazoval uspešnost njihovega poslovanja, pa je izdajal račune družbam, ki niso obstajale. Tokrat pa je sodna izvedenka jasno navedla, da nekateri računi ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin, saj očitno niso bili sestavni del poslovnih knjig oškodovanih družb. Poudarila je, da obtoženi kot fizična oseba s temi računi sploh ne bi smel razpolagati. Močno obremenilne so bile tudi ugotovitve, da ni dokazov, da bi bil denar, dvignjen z bančnih računov v tujini, porabljen za poslovanje družb Maygut in Mikona.
Neprepričljiv je bil obtoženi Koder, ko je sodnico v zagovoru prepričeval z besedami: »Marke, šilinga, niti tolarja nisem porabil zase.« Trdil je, da ničesar ni naredil brez vednosti in dovoljenja lastnika Draškoviča. Prav ta je menda zahteval, naj se posli vodijo v tujini, bančni računi družb v Sloveniji pa so bili tako in tako prazni. »Tudi iz kreditnih pogodb izhaja, da je bilo dogovorjeno in zahtevano, da posli potekajo v tujini,« je prepričeval sodnico. Vendar neuspešno.
