LJUBLJANA – Načeloma ima Vukašin Jovović pravico do odškodnine. Po zakonu je namreč do nje upravičen tudi nekdo, ki je bil zaradi očitkov na svoj račun v priporu, pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen. In Bućo, tak je njegov vzdevek, jo je s tožbo proti Sloveniji terjal. Vrednost vsakega dne, ki ga je moral po krivičnem preždeti na Povšetovi, je ocenil na 80 evrov. Priprt pa je bil 108 dni, 21 ur in 50 minut, torej bi mu morala država izplačati 8720 evrov odškodnine. A ne bo dobil niti centa, sta mu sporočili ljubljansko okrajno, zatem pa še višje sodišče. Da so ga vtaknili v pripor, si je bil namreč kriv popolnoma sam, saj se je od 4. novembra 1999 do 22. februarja 2001 izogibal kazenskemu postopku.
Bilo je v afektu
Zgodba sega v najbolj vroče poosamosvojitvene čase, ko smo bili priče nenehnim krvavim dogodkom, za katere se je v javnosti menilo, da gre za obračune med mafijozi. Čeprav to ni bilo nikoli dokazano, naj bi bil med žrtvami teh tudi Bućev brat Veso, ki ga je še vedno neznani moški 3. junija 1998 ustrelil v Latino baru v Župančičevi jami. Govorili so, da je v to likvidacijo vpleten Mišo Vujičić, ki se je večkrat za las izognil smrtonosnim kroglam, ne pa tudi 3. septembra 2003, ko sta v hotel Lev vkorakala Črnogorca Jovica Zindović in Slobodan Šepić, ga pospravila in izpuhtela, odtlej ju zaman iščejo z rdečo Interpolovo tiralico.
Prav Bućo pa naj bi bil eden od tistih, ki so poskušali umoriti Vujičića. Četrtega novembra 1999 sta se sprla v hotelu Bellevue, odjeknili so trije streli, hudo ranjenemu Vujičiću so v bolnišnici rešili življenje, Jovović pa je pobegnil v Črno goro. Pozneje je odločno zanikal, da je šlo za maščevanje zaradi bratovega umora, in celo s pomočjo psihiatričnega izvedenskega mnenja dokazoval, da je streljal v silobranu. Vujičić naj bi bil namreč v Bellevueju tisti, ki naj bi prvi potegnil pištolo, jo uperil proti Buću ter izrekel grožnjo: »Ubio sam ti brata, ubiću i tebe i celu tvoju familiju!« Kar je sledilo – »Ko sem videl pištolo, sem ga brcnil v roko, nato pa segel za pas po orožje« –, je bilo dejanje v stanju afekta in občutka močne ogroženosti.
»Vujičić ni bil angelček, ki je tam sedel in bil ustreljen, temveč je bil izjemno nevaren človek. Po mnenju kriminalistov je bil odgovoren za smrt več ljudi, moj klient pa je nanj, potem ko je Vujičić prvi potegnil pištolo, streljal iz strahu,« je na kazenskem oddelku sodišča prepričevala njegova obramba, in uspelo ji je. Padla je oprostilka, ki je bila sicer pozneje razveljavljena, toda leta 2010 je postala pravnomočna, potem pa se je torej Jovović odločil, da se zaradi nezakonitega pripora s civilno tožbo spravi nad državo.
Vrnitev ni predaja
Na poti pravde je s pomočjo odvetnice Barbare Pie Hrovat prepričeval okrajnega sodnika Aljoša Žorža, da je bil popolnoma po nepotrebnem priprt, saj se je prostovoljno vrnil v Slovenijo, da bi sedel na zatožno klop. Prej je še celo poklical na tožilstvo in najavil svoj prihod. Navedbe o tem, kakšna krivica se mu je dogajala s tem, da so mu skoraj 109 dni kršili svobodo gibanja, je podkrepil s pravnomočno oprostilno sodbo, kako je vse skupaj občutil na svoji koži, pa je ponazoril z besedami v tožbi, da je k »povzročitvi dodatnih duševnih bolečin bistveno prispevala medijska pokritost primera, saj so vsak procesni korak spremljali najbolj gledani in brani mediji (denimo Slovenske novice), zaradi tega še vedno občuti posledice ter jih bo še v prihodnosti, pripor je v okolici negativno odmeval, zapustili so ga prijatelji in partnerji«.
Toda državnim pravobranilcem, ki so odvetniki države, ni padlo na misel, da bi Jovoviću plačevali. Po njihovem mnenju je namreč uvedba pripora že za nekoga, ki je obtožen poskusa umora, več kot utemeljen ukrep, še posebno pa je to nujno za nekoga, ki po dejanju kot edini osumljenec pobegne in je na begu tudi v času odreditve pripora.
Kratka sodba višjega sodišča je le povzetek okrajne, v kateri so zavrnili Jovovićev zahtevek in mu v plačilo naložili 750 evrov pravdnih stroškov pravobranilcev. Njegov primer je namreč v svetu sodne prakse vzročen za take, ki jim odškodnina zaradi nezakonitega pripora kljub poznejši oprostilki ne more pripadati. Z begom je namreč oviral preiskavo dogodkov v Bellevueju, razloge za uvedbo pripora pa je povzročil kar sam, zato ne glede na izid kazenskega postopka ne more biti upravičen do poplačila škode, ki mu je morebiti nastala z odvzemom prostosti.
Ne opravičuje ga niti dejstvo, da je po dveh letih bega generalni državni tožilki in generalnemu direktorju policije pisal, da je pobegnil zaradi strahu pred Vujičićem, niti da je leta 2001 res priletel na brniško letališče. To po mnenju sodišča ni bila prostovoljna predaja, ker je v omenjenem pismu zapisal, da ne more in ne sme napovedati, kdaj in kako bo prišel v Slovenijo. Zato je bila zanj, se glasi pravdna sodba v imenu ljudstva, popolnoma zakonita uvedba pripora zaradi begosumnosti in ga ni bilo mogoče nadomestiti s kakim milejšim ukrepom, odškodnina pa mu ne more pripasti niti zaradi morebitnih duševnih bolečin, saj njihovega obstoja ni dokazal.