Natakar preprečil umor mlade mamice Petre

KOROŠKA BELA – Družinska drama, ki se je ponedeljkovo popoldne odvijala sredi strnjenega blokovskega naselja na Koroški Beli, je k sreči minila brez tragičnih, najhujših posledic, čeprav je oče treh otrok v priporu, njegova žena porezana po rokah, mimoidoči pa je z rano v trebuhu pristal v bolnišnici. Policija je povzela: »Kriminalisti so obravnavali 39-letnega Jeseničana, ki je z nožem na javnem kraju po prepiru večkrat zabodel partnerico in jo v nasilnem dejanju poškodoval, spravil pa se je še na dva občana, ki sta mu dejanje hotela preprečiti. Občana sta v obrambi sicer preprečila, da bi storilec oškodovanko z nožem še večkrat zabodel v telo, vendar pa jo je med odvračanjem te nevarnosti hudo skupil tudi eden od njiju.« Dodali so še, da je osumljenec še vedno v pridržanju in ga bodo kazensko ovadili, se pa poznajo, saj je bil že bil obravnavan zaradi nasilnih kaznivih dejanj.

»Zjutraj smo govorili o tem ob kavi,« nam je na kraju dogodka, pred domom TVD Partizan na Koroški Beli, povedal domačin Frenk Šebat: »Sam nisem bil priča dogodku, mi je pa kolega povedal, da je videl jeseniške in kranjske policiste, ki so enega čudnega tipa strpali v marico in ga odpeljali na hladno. Pozneje se je izvedelo, da je menda tepel svojo ženo pa vmes še enega zaštihal z nožem. Kar v zaporu naj bo lepo, za take ni mesta zunaj.« Medtem ko smo pogledovali za sledmi drame na Koroški Beli, nam je Zdravko Grebenšek iz bloka nasproti TVD Partizan pokazal na veliko sled krvi pod balkonom stavbe: »Stanujem na vrhu, videl sem, kaj se je dogajalo. Najprej sem mislil, ker sem opazil žensko s strgano majico in napol slečenimi hlačami, da gre za posilstvo sredi belega dne, potem pa sem videl, da krvavi. Po tistem, ko so napadalca obvladali, je pobegnila čez cesto in se stisnila pod balkon, dokler niso prišli reševalci. Moškega so zbili po tleh, takrat sem videl, da ima v roki nož in da je krvav še eden. Napadalec mi je na pogled deloval čudno, kot da bi bil drogiran ali močno vinjen, ampak to bodo kmalu ugotovili.«

Po še nekaj kratkih pogovorih z drugimi prebivalci Jesenic, kjer stoji Koroška Bela, smo neuradno izvedeli, da sta bila v družinski prepir vpletena Petra in Peter Potočnik, slednji je brat pravosodju znanega Matevža Potočnika, ki je pred desetimi leti na Pernikih požgal kmetijo svojih staršev, takrat so zgoreli devet krav, tri ovce in poni. Matevž je dobil pogojno kazen, nato pa leta 2006 po prepiru s policisti spet pristal v priporu. Naš neimenovani vir s Podkočne, kjer v mali hišici kot podnajemniki živijo Potočnikovi, nam je zaupal: »Največji reveži pri vsem tem so otroci, tri imata, saj se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Vemo, da so starši sošolcev otrok zbirali denar za šolske potrebščine in še kaj. Morda bi bilo pametno, da bi se s tem primerom intenzivneje ukvarjali na pristojnem centru za socialno delo.« Na kraju dejanja nismo mogli preveriti navedb, saj je bila hiša na Podkočni trdno zapahnjena, brez sledi, da bi kdo bil v njej v času našega obiska. Zato smo obrnili in poiskali heroja, ki je preprečil najhujše.

Z nožem v trebuhu obvladal napadalca

Na dvorišču jeseniške bolnišnice je sedel 38-letni Meho Jusufagić, prav tako doma s Koroške Bele. Vanj se je zadrla konica noža, ki ga je v rokah vihtel Peter Potočnik, a ga je Jusufagić kljub rani obvladal in držal na tleh do prihoda policije. »Peljal sem se mimo, v avtu sem imel otroka, ko sem pri TVD Partizan opazil, da moški tepe žensko.« Natakar, ki si kruh pošteno služi že leta in leta v Avstriji, je nogo umaknil s plina in gledal v vzvratno ogledalo: »Videl sem, da ljudje stojijo okoli, eni so imeli prekrižane roke in bili kot na kino predstavi. Nihče ni šel pomagat ženski. Ustavil sem in otrokoma rekel, naj ostaneta v avtu, da imam neki nujen opravek in bom v trenutku nazaj. Šel sem proti moškemu, ki je začel žensko besno udarjati, dva, ki sta bila bližje kot jaz, pa sta hitro pospešila korak stran, čeprav sem jima rekel, naj gresta pomagat. Skočil sem do tipa, od zadaj ga prijel za ramo in mu rekel, da se ženske ne tepe, naj jo pusti pri miru.« V tistem se je zgodilo! Napadalec se je zasukal, roko, v kateri je stiskal nož, pa je usmeril v trebuh Jusufagića in zarinil konico, dokler je šlo. »Zapeklo me je, toda proti njemu sem lahko usmeril dva udarca. Vem, da sem ga z enim pošteno po glavi, in padla sva na tla. Takrat je pritekel eden od dvojice, ki je prej šla mimo, in pomagal. Potiskal sem ga ob tla in ga umiril. Če bi videl v njegovi roki nož že prej, bi mu takoj spustil udarec ali dva od zadaj, nič se ne bi pogovarjal z njim.« Jusufagić še dodaja, da mu je napadalec rekel, po tistem, ko ga je podrl, naj ga ubije: »Odvrnil sem mu, da tako velike usluge mu pa že ne bom naredil.«

»Ne morem mimo nekoga, ki potrebuje pomoč«

Najmanj mesec dni bo pogumni Meho zaradi rane s hladnim orožjem na bolniški, a že dan po napadu je dobil sporočilo delodajalcev iz Avstrije, naj se brez skrbi za zaposlitev najprej pozdravi. Med mirnim pogovorom pravi: »Tega res ne razumem, da so ljudje kar stali in gledali. Osebno ne morem mimo nekoga, ki potrebuje pomoč. Videl sem, vsaj po ranah na ženski, da jo je z nožem ciljal v vrat. Hotel jo je ubiti in zato naj bo v zaporu, kolikor bo le možno. Ne zato, ker je zabodel mene, temveč zato, ker je hotel vzeti življenje ženski.« Meho Jusufagič je bil kot otrok priča smrti očeta, pred sedmimi leti je izgubil tudi mamo in med dogajanjem ga je bilo najbolj strah, da ga v krvi ne bi videla njegova otroka: »To bi bil šok za njiju. K sreči sta ostala v avtu.« Za konec v premislek ponujamo zadnje besede vsega spoštovanja vrednega moža, ki je pokazal odločnost in odličnost, ker ni zamahnil z roko in odpeljal po svoji poti: »Če bi naslednji dan v Slovenskih novicah prebral, da je moški umoril žensko, jaz pa sem takrat šel brezbrižno mimo... S tem ne bi mogel živeti!«