CELJE – Bosanec Leon Bojić ostaja neulovljiv. Naši organi pregona ga že več let iščejo zaradi ropa in poskusa vloma, v celjskih zaporih bi mu na štiri oči še vedno želeli zastaviti vprašanja, kako, za vraga, mu je uspelo pobegniti tam, kjer ni mogoče bežati. Njegova kriminalna bilanca se je začela pisati že v Nemčiji, kjer je bival, nato je 18. oktobra 2009 v Celju s pajdaši oropal Lidlov trgovski center na Mariborski cesti. V žep je pobasal dobrih 40.000 evrov, zdaj že obsojene pomagače pa povlekel za nos. Podobno je poskušal 30. januarja 2010 še v šentjurskem Akvoniju, kjer so ga ujeli. Za rešetkami – v primerjavi s sedmimi roparskimi tovariši – ni zdržal dolgo. Že 20. februarja je spet zadihal zrak svobode. Še danes nikomur ni jasno, kako zlahka je opravil podvig, zaradi katerega je brez službe ostal pravosodni policist Igor Cvikl, in bil za nameček še pogojno obsojen.
Ekstremni plezalec
Bojića po uradni dolžnosti zagovarja celjski odvetnik Dušan Tanko. Iz prakse ve, da so naša sodišča do tujcev manj prizanesljiva, a hkrati opozarja na možnost, da bi njegova stranka – če bi jo sploh spoznali za krivo – kazen prestajala v domovini, sodni proces pa bi opravili pri nas. A še prej se morajo naši preiskovalci dokopati do 45-letnega Bosanca ekstremnih plezalnih sposobnosti. Za zdaj nič ne kaže na to, je pa na dlani, da je v varnem zavetju BiH. V domačem Sanskem Mostu jim je celo uspelo, da so mu vročili našo sodno pošiljko. »Če se državi dogovorita, lahko obsojenec kazen odsluži v domovini, seveda skladno z njihovo zakonodajo, vštevši tudi možnost predčasnega izpusta, na katero slovenski organi ne bi imeli več vpliva. Slovenija in BiH si ne izročata oseb, temveč le sodne pošiljke.«
Dokler je Bojić na bosansko-hercegovskem ozemlju, se mu pravzaprav ne more zgoditi nič hudega in v miru lahko zapravlja Lidlove evre. Prijeli bi ga lahko kvečjemu pri poskusu prehoda meje, saj je za njim razpisana tiralica. Dušan Tanko se strinja, da je nesojenemu roparju uspel naravnost neverjeten dosežek: »Bojić je fizično izjemno spreten, sposoben in zelo domiseln. Česa podobnega najbrž ne bi zmogel nihče, zlasti ne pozimi. Drži, da so mu okoliščine šle na roko, in tudi to, da zaporniški pazniki težko nadzirajo večjo skupino pripornikov, zlasti če so ti medsebojno solidarni in paznika zamotijo ter mu fizično zakrijejo pogled na rekreativni prostor zapora.«
»Ali koga pogrešate?«
Spomnimo, da je Bojić tako hitro splezal po žlebu in stekel prek zaporniških streh prek tamkajšnje delavnice Rinka, da tega niso zaznale niti zaporniške kamere. Danes to menda ni več mogoče, saj so namestili dvojne mreže. Tistega dne se paznikom niti sanjalo ni, da nekdo manjka. Šele ko je vestni občan pozvonil na zaporniška vrata in dežurnega povprašal, ali nemara koga pogrešajo, saj da je neki mož skočil z zaporniškega zidu in jo ucvrl mimo tržnice, so zagnali alarm ter začeli preštevati zapornike in pripornike.
Bilo je že veliko prepozno, tudi policijski obroč se ni pravočasno sklenil. »Imeti je moral dobro logistično podporo, da je tisto zimo sploh prišel čez mejo. O takih ljudeh ima javnost pogosto napačne predstave, a gre za povsem običajnega in prijetnega človeka, ki mu nikdar ne bi pripisali tako težkih dejanj, kot se mu očitajo.« Tanko ga je v zaporu nazadnje obiskal dva dneva pred pobegom. Pripravljala sta zagovor.
»Nato me je čez nekaj mesecev poklical z neznane številke in rekel, da je prispel tja, kamor se je namenil, zbežal pa je zato, ker ga je gnal močan notranji klic po svobodi, ki se mu ni mogel več upreti.« Odvetnik ga sicer ne kliče, kajti to ni naloga zagovornikov. Meni, da slovenski organi pregona niso vrgli puške v koruzo – gre za sorazmerno hudo kaznivo dejanje. In sodišče ve, da je v Sanskem Mostu, saj je iz BiH dobilo poštno povratnico.
