BABNA POLICA – Točno opoldne je bilo, ko se je v objemu notranjskih gozdov vse sesulo v prah, vse! »Kaj naj zdaj, kaj bo z mano?« je hlipala Iveta Pencakova, Slovakinja, ki je prišla v Slovenijo s trebuhom za kruhom iz rodnih Košic. Ker pa ljubezen ne pozna meja, je tu našla ljubezen svojega življenja, Uroša Mlakarja z Babne Police. Ta dolgoletni vodja na žagi, diplomirani inženir lesarstva, izjemno spoštovani strokovnjak, ki je les poznal do obisti, se svoji podrejeni nikakor ni mogel upreti. Iveta se je že kmalu preselila k njemu, s seboj je pripeljala tudi sina Norberta iz prvega zakona. Zaživela sta polno družinsko življenje in ga po štirih letih skupnega življenja, januarja letos, kronala s poroko na Ljubljanskem gradu.
»Kaj naj zdaj?« je Iveta še enkrat pogledala kvišku, k nebu, kot da bi želela svojega Uroša povprašati za nasvet. Z objokanimi očmi se je zazrla v nas: »Tako me je imel rad ...« Za hip je izgubila glas, potem pa dokončala: »... in gozd, tudi gozd je imel neznansko rad!«
Postal je gozdar
Prejšnji teden je hiperaktivni Uroš opravil še izpit za sekača. Končno bo lahko gozd izkusil še iz te perspektive, si je najbrž mislil. Za nameček si je kupil še traktor z vitlom. Zdaj je imel vse, zdaj je lahko končno postal pravi gozdar. V petek zvečer so šli potem vsi trije že nekoliko prej k počitku. Uroša je prav gnalo v gozd; na to svojo strast je medtem navadil že Iveto. »Vseh pet let, odkar sva skupaj, sva nenehno hodila v gozd, pomagala sem mu veje spravljati, vse, vse, pa ni bilo niti najmanjše nesreče.« Vsi trije so se tako zbudili že ob pol sedmih zjutraj. Želeli so se vrniti že do dveh popoldne, smo izvedeli, saj je Uroš nameraval pobrati še vse preostale češplje z dreves, ki jih je podedoval po očetovi smrti. »Tako rad je kuhal rakijo,« je dejala Iveta.
Z avtom so se odpravili vse do Snežnika, kakšnih 15 kilometrov daleč. V osrčje najbujnejših gozdov, pri Grajševki, kot pravijo domačini, so nazadnje odvrgli sidro. Petnajstletni Norbert, ki je pred dvema tednoma prvič prestopil prag srednje grafične šole v Ljubljani, je bil ves čas ob Urošu, Iveta pa je oprezala za gobami. Za južino. Pripravili so si namreč pravi piknik.
Motorka je glasno brnela, ves ta čas pa je Uroš poučeval Norberta. »Vidiš, tista drevesa tam, ta se nikakor ne smejo žagati, pod tistim ne smeš nikakor stati ...« In tako naprej. Uroš je predobro vedel, od kod preti nevarnost. Žagal je in žagal, vse do krepke malice. »Prižgali smo ogenj, pekli hrenovke in nabrane marele, jedli šunko ...« se je spominjala Iveta.
Pazi na ogenj!
Po obilni malici je šel Uroš nazaj. »Pazi na ogenj, da se ne razširi!« so bile njegove zadnje besede, ki jih je namenil ljubljeni Iveti. Ta pa je še v istem hipu zabičala sinu: »Ne hodi z Urošem, nevarno je! Ostani raje tu pri meni!«
Spet je začel žagati, sekati
Norberta je pri neki smreki vnovič odgnal. »Ne smeš biti zraven!« V tistem pa se je jasno nebo popolnoma zmračilo. Norbert je že kmalu spoznal, da se je Uroš znašel v nerešljivi pasti. Smreka je namreč začela nevarno pretiti. Tulil je in kričal, opozarjal Uroša, ta pa ga z naglušniki in preglasno motorko ni mogel slišati. »Potem je pa vse dol padlo...« je dejal Urošev brat Primož. »Stoodstoten sem, da je bil povsem prepričan, da bo šla tudi ta smreka skozi...« Pa ni. Iveti se je že takoj zdelo nekam čudno. »Razločno sem slišala, kako je padlo drevo.« Strašni šok, kot je poimenovala tisti trenutek, pa je zavrel, ko je zaslišala žago, ki se še kar ni in ni hotela ugasniti. »Uroš je namreč vselej izklopil žago, kadar je drevo padalo.«
Slišala je brnečo motorko, slišala Norberta, ki je vse to videl, ki je kričal: »Mami, mami, na Uroša je padlo drevo!«
Iveta je stekla do kraja delovne nesreče in našla povsem okrvavljenega Uroša. Niti čelada mu ni pomagala, »vse je imel raztrgano,« je Iveta kar zamižala od groze, ki jo je videla. Celotno drevo je padlo naravnost nanj, takoj je bil mrtev. Pred Norbertovimi očmi, pred najstnikom, ki je imel Uroša za očeta, zaradi njega je vzljubil novo domovino, se naučil jezika, tudi naučil voziti traktor. »Tam sem ga našla in začela oživljati.« Pol ure je to počela, vse dokler niso prihiteli gasilci in reševalci. Medtem ko mu je držala jezik, si je zaradi povsem polomljenih Uroševih zob močno porezala roko. Nič ni pomagalo, vse se je zarotilo proti njim. Še celo telefonske linije so jo preusmerjale na hrvaško stran, tudi zato je reševalna ekipa prišla nekoliko pozneje.
Tri smrti v petih letih
Dan pozneje solze žalosti še zdaleč niso usahnile. Za mizo so sedeli Uroševa mama Darinka, brat Primož in Iveta. »Hudo je, zelo hudo,« je pripovedovala Darinka. »V petih letih sem izgubila moža, sestro, zdaj pa še sina. V petih letih tri hude smrti ...« Izgubila je sina, ki je bil vselej pripravljen pomagati. Ki je bil ročno tako spreten, ki je preprosto obvladal. »Čisto vse je obnovil pri hiši!« je vskočil Primož. Oba z Iveto tako še danes ne vesta, zakaj je Uroš sploh žagal to soboto. Za zalogo za čez zimo zagotovo ne, sta se strinjala, to je imel že zdavnaj pripravljeno. »Kaj pa če je mislil štalo obnoviti?« je Primož pogledal Iveto, ta pa: »Mogoče pa je želel le streho dvigniti zaradi novega traktorja ...«
Uroš bo imel v Ivetinem srcu vselej prav poseben prostor
Nikdar ne bo pozabila njunih dogodivščin z motorjem. »Skupaj sva naredila na tisoče kilometrov, brez vsakršne praske!« je opomnila. Septembra sta načrtovala, denimo, izlet na Rab, prižgat svečko za vse tiste z Babne Police, ki so jih Italijani leta 1942 razgnali, požgali, pobili in deportirali. »Po njegovem smehu … in po njegovem glasu!« pa se bo Uroša še posebno spominjala Iveta. »In po njegovih očeh, tako lepih in tako zelenih!« je še zamižala in ga dosanjala, Iveta, Slovakinja, ki bo brez Uroša le stežka preživela v idiličnih, a silno zahtevnih notranjskih razmerah. »Kaj naj zdaj, kaj bo z mano?«
