Namesto pomij za pujse Franc dobil šest strelov

LJUBLJANA – Bil je ponedeljek, 25. januarja 1999, zvečer, ko so na dvorišču Osnovne šole Polje iz teme počili streli. Na tleh je mrtev obležal 47-letni Franc Svetek, doma iz bližnjih Slap. V preiskavi so za umor osumili in ovadili pokojnikovega sina, primer pa še vedno ni raziskan in sodno končan.

Od dogodka je minilo že šestnajst let, morilcu pa, kolikor nam je znano, še vedno niso stopili na prste. Kazenska ovadba zoper osumljenca je bila sicer vložena že decembra 1999, kar naj bi pomenilo, da bi se moral tragični primer tako ali drugače skleniti, toda vse skupaj se je nekako čudno vrtelo v krogu in danes pravzaprav nič ni jasno. Vendar – če je bila vložena kazenska ovadba, so preiskovalci najbrž le vedeli, kaj počno, nejasni ostajajo domnevni zapleti na tožilstvu in sodišču.

Vsekakor je takrat ovadeni osumljenec ostal na prostosti, tisti, ki jih je Svetkova smrt resnično prizadela, se še kar sprašujejo, kaj vendar pomeni ta postopek. Kot da je umor navaden prekršek.

Smrt 47-letnega kmeta iz Slap je tudi v javnosti že pozabljena zgodba. Tragedija v Polju je pravzaprav nekako obšla javnost, ki se ob podobnih dogodkih sicer močno vznemiri, kot zdi, pa je bila za Svetkovo nasilno smrt dovolj ugotovitev, da je verjetno šlo za posledico dolgoletnih sporov v družini. A niti to še ni bilo dokazano.

Streli iz teme

Franc Svetek je z družino živel na domačiji v Slapah pri Ljubljani. Z ženo in dvema sinovoma se niso preveč razumeli, ni bila skrivnost, da so se stalno prepirali, dokler se zakonca nista razšla. Skupno življenje na kmetiji je bilo neznosno, bila so tudi fizična obračunavanja, sinova sta bila na materini strani.

Občutek ogroženosti je bil tako močan, da se je Franc Svetek začasno celo odselil od doma, ko pa so se razmere nekoliko umirile, se je z novo življenjsko sopotnico vrnil v Slape in odtlej živel v hišici tik ob domačiji. Ko se je zgodil umor, je imel Svetek z novo partnerico komaj petnajst mesecev staro hčerkico.

Sprti družini, ki sta živeli v neposredni soseščini, se po ločitvi nikakor nista mogli dogovoriti glede razdelitve premoženja, zato je med srečanji sovražnih si družinskih članov prihajalo do napetosti; večkrat so enemu ali drugemu popustile zavore in padli so udarci ter hude grožnje.

Usodnega dne, 25. januarja 1999, se je Svetek tako kot vsak večer z avtomobilom odpravil do bližnje osnovne šole v Polju, kjer je redno pobiral pomije za prašiče. Motor avtomobila je bil v teku, Franc se je pri zadnjih vratih odpravil po posode z ostanki hrane, tedaj pa so iz teme počili streli. Najprej eden, krogla ga je zadela v prsi, ko pa se je obrnil – mogoče je poskušal bežati – naj bi počilo še petkrat. Ura je bila okoli pol devetih zvečer, ko je čistilka na tleh uzrla Franca Svetka. Pomislila je, da je le nezavesten, ko si je prestrašena ogledovala žrtev, pa so se iz teme približali koraki, nekdo je dvakrat izrekel Svetkovo ime, nato so se koraki oddaljili. Ženska je bila v šoku, zaradi strahu si ni upala niti dvigniti pogleda, zaznala je le to, da sta bili zraven dve osebi.

Kdor koli je bil, je hladnokrvno in dobro pripravljen obračunal s kmetom. Sledov ni pustil, saj policija po znanih informacijah ni našla tulcev izstreljenih nabojev. Glede na okoliščine ni bilo težko ugotoviti, da je neznani storilec dobro poznal Frančeve navade, zato mu ni bilo težko načrtovati obračuna.

Najel je varnostnika

Stekla je intenzivna preiskava in policija je izjemno hitro pokazala na možne osumljence; še isto noč so pridržali Svetkovo nekdanjo ženo in sinova. Policija je v obvestilu za javnost zapisala, da so jih pridržali zaradi nevarnosti uničenja sledov in preverjanja alibijev. Še pred iztekom 48-urnega policijskega pridržanja se je na prostosti znašla Svetkova bivša, po izteku tega roka pa tudi oba sinova. Preiskava najbrž le ni dala dovolj trdnih dokazov.

Mesec dni po umoru so kriminalisti na tožilstvo vložili kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, preiskava pa se je nadaljevala. Sčasoma je dogodek utonil v pozabo, le njegovi najbližji so še nekaj časa živeli v strahu in v pričakovanju, da policija končno opravi svoje delo do konca.

Po umoru je prišlo na dan nekaj podrobnosti iz Svetkovega življenja. Pred časom je Franc Svetek zaradi nenehnih groženj in občutka ogroženosti, o čemer je obveščal tudi policijo, najel zasebnega varnostnika. Strašile so ga napovedi o dokončnem obračunu in podobno.

Toda tistega usodnega večera varnostnika ni bilo v bližini, je pa pozneje pripovedoval (varnostnik, namreč), da je nekako v času, ko se je Svetek odpravil proti šoli v Polju, pri varnostniku doma nekajkrat zazvonil telefon. Klicatelj se ni oglasil, zato je morda prava varnostnikova domneva, da je morda nekdo preverjal, kje je čuvar njihove tarče. Kmalu so pred šolo odjeknili streli.

Še preden so Svetka pospremili k poslednjemu počitku, so se razširile različne govorice. Nekateri, ki so poznali razmere, so zavrgli govorjenje, da je šlo za skrivnosten umor. »Ve se, kdo stoji za tem, le policija tega ne ve ali ne zna ugotoviti,« je bilo slišati.

Po ovadbi zoper neznanega storilca je policija državnemu tožilstvu poslala še poročilo kot dopolnitev ovadbe; za sum kaznivega dejanja umora so ovadili enega od Svetkovih sinov.

Toda dokončna razjasnitev umora v Polju se kljub temu vleče v nedogled in nihče ne ve, zakaj. Tudi na policiji so pred nekaj leti izrazili začudenje nad postopkom. No, če oni ne razumejo, je navadnim državljanom vse skupaj še manj jasno.

Ozadje Svetkove smrti in njen povzročitelj po šestnajstih letih ostajata nedokončana zgodba, čeprav je policija, kot so zagotavljali, že davno opravila svoje delo. Bo primer ostal neraziskan kot kakšen mafijski umor, čeprav so takrat vsi zatrjevali, da gre pravzaprav za nezahtevno zadevo? Da se je zgodil samo »navaden« družinski obračun!