Najprej pila šnops, nato je pela sekira

LJUBLJANA – Dve enaki sodbi na prvi stopnji je slišal Branislav Nikić iz okolice Logatca, ki je zaradi napada s sekiro zdaj že pravnomočno obsojen na pogojno zaporno kazen enega leta, a jetniške celice ne bo videl, če v treh letih ne stori novega kaznivega dejanja. Prvo sodbo so višji sodniki razveljavili in okrožnim kolegom naročili, naj na ponovljenem sojenju podrobneje raziščejo še nekaj odprtih vprašanj. To so storili, a sankcija je ostala enaka. Sodba je zdaj pravnomočna, a se boj za Nikića še ni končal, saj bo njegova zagovornica Irena Ferme vrhovnim sodnikom poslala zahtevo za varstvo zakonitosti. Prepričana je, da bi bila edina poštena sodba v imenu ljudstva oprostilna. Čeprav je bil Nikić maja lani na prvi stopnji znova obsojen, se mu je po končanem kazenskem postopku, kot kaže, odvalil kamen od srca, zato se ni strinjal z zagovornico, ki je napovedala pritožbo.

Prerivanje, pretep, mahanje s sekiro in curki krvi imajo na prvi pogled res znake poskusa uboja na mah, za kar je tožilstvo preganjalo obtoženega, a je senat pod predsedstvom okrožnega sodnika Andreja Barage ocenil, da je kljub vsemu šlo le za povzročitev lahke telesne poškodbe z nevarnim predmetom. In s tem so se, kot rečeno, strinjale tudi višje instance.

Povsem nedolžen prepir zaradi vžigalnika se je poleti 2010, natančneje 18. julija, sprevrgel v pretep in prelivanje krvi, obtoženi Branislav Nikić pa je, kot je trdilo tožilstvo, zavihtel celo sekiro. Da se je vnel prepir in sta se stepla, ne zanika niti oškodovanec Robert K. Zgodbi se razlikujeta predvsem v tem, kakšno vlogo v drami v stanovanjski hiši v naselju Žibrše pri Logatcu je imela sekira.

Rane zaradi 
črepinj ali sekire?

Znanca sta se pri obtoženem doma najprej mirno pogovarjala, spila šnops, potem pa se sporekla zaradi vžigalnika, je kratek opis dogajanja. Medtem ko obtoženi trdi, da ga je želel s sekiro le prestrašiti in s tem doseči, da izgine iz njegovega doma, oškodovanec vztraja, da je zamahnil proti njemu. Prepričan je, da je ostal živ zgolj zato, ker je proti napadalcu prevrnil mizo in s tem dosegel, da ga je sekira le oplazila po čelu. K sreči ni bil težje poškodovan. Nikić trdi nasprotno, in sicer da se je porezal, ko sta se ruvala in valjala po tleh, saj je bilo tam polno črepinj.

A se je vse začelo že večer prej, ko je Robert K. med sipanjem večjih količin alkohola po grlu brez vzroka skočil na Nikića in ga surovo pretepel. Zbil mi je zobni mostiček in zlomil nos. Obtoženi se je branil, da se ga je zato naslednji dan, ko so bile zamere že pozabljene in je oškodovanec prišel k njemu na kozarec žganja, ustrašil, ko se je vnel prepir.

Borut Štefanič, izvedenec sodnomedicinske stroke, lahko objektivno oceni le, da so poškodbe nastale z ostrim predmetom. Ali so bile to črepinje ali sekira, bi zgolj ugibal. Verjetneje se mu zdi, da je rana na čelu posledica udarca oziroma oplazenja s sekiro. Pravi, da bi črepinje težje povzročile poškodbo takšne oblike. Dodal je še, da rane za oškodovanca niso bile smrtno nevarne. Z obtoženim se je pogovoril tudi izvedenec psihiatrične stroke, ki je ocenil, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, deloma zaradi alkohola, nekaj pa je k temu dodala še čustvena razdraženost zaradi provokacij oškodovanca.

Zaslišani strokovnjak Nacionalnega forenzičnega laboratorija je z gotovostjo lahko potrdil le, da so madeži krvi na sekiri pripadali oškodovancu, a je lahko le ugibal, kako je kri prišla na sekiro. Zagovornica namreč vztraja, da sta madeža nastala pozneje, med ruvanjem in prerivanjem, predvsem zato, ker so jih našli na topem, in ne na ostrem delu sekire.