LJUBLJANA – Nepoznavanje prava škoduje, in to zdaj zagotovo ve tudi 35-letni Mengšan Peter Vuk, ki se je prvič v življenju znašel na zatožni klopi, na sodnijo pa je prikorakal sam, torej brez odvetnika. Ljubljanska okrožna kazenska sodnica Barbara Črešnar Debeljak je bila ob koncu predobravnavnega naroka prijazna, svetovala mu je namreč, da bi bilo morda najbolje, če bi si ga le priskrbel. Pa je potiho zagodrnjal, da si ga ne bo. Samo stal bi ga. Obtožen je povzročitve splošne nevarnosti, kaznivo dejanje je imelo za posledico hudo telesno poškodbo človeka. Zagrožena kazen je do pet let zapora. Zgodilo se je v enem od domžalskih lokalov, kdo ve, kako je med goste zašla pištola, ki so jo prijemali ter si jo ogledovali, znašla se je tudi pri Vuku. Ravno ko je bila v njegovih rokah, je nenadoma počilo. Naboj mu je prebil dlan, nato pa se zaril v spodnji del hrbta enega od gostov, Marka Š. je hudo ranila.
Peter Vuk, tako tožilka Dragica Abrahamsberg, bi se moral zavedati, da je pištola lahko nabita, a je iz malomarnosti menil, da ni in da se ne bo nič zgodilo. Tudi zato, ker je njegov kazenski list sicer popolnoma prazen, mu je v zameno za priznanje krivde ponudila kazen šest mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo dveh let. Vuk pa je, namesto da bi priznal, kar bi mu zelo verjetno svetoval tudi zagovornik, začel riniti v težave. »Če priznam, a potem ne bo sojenja?« »Ne, toda o tem morate prej sami premisliti. Priznati morate vse, kar vam obtožba očita,« ga je podučila sodnica. »Odločil sem se, da priznam.« Sledilo pa je: »Bil sem ornk napit, nekdo mi je tisto pištolo porinil v roke, niti ne vem, kdo. Priznam, da sem to storil, nisem pa zanalašč.« »Saj se vam tudi očita, da ste dejanje storili iz malomarnosti. Če pa menite, da ste bili denimo bistveno zmanjšano prištevni, potem to ni priznanje,« ga je premerila sodnica in njegovega priznanja kajpak ni sprejela. »Ne morem priznati, da sem nekaj storil zanalašč. Bil sem v pijanem stanju, ne spominjam se.«
Proti Vuku bodo zdaj razpisali sojenje, še preden pa je 35-letnik podpisal zapisnik o predobravnavnem naroku, je znova zaprosil za besedo. »Nisem razumel, kaj pomeni šest mesecev pogojnega zapora.« »To pomeni, da zaporna kazen ne bo izrečena, če v preizkusni dobi ne storite novega kaznivega dejanje. Toda to zdaj ni več pomembno, saj niste priznali,« mu je razložila sodnica. »Kaj pa če si premislim in priznam zdaj?« »Ne morete.« »Pa bo zdaj še več stroškov? Jih bom moral plačati jaz?« Da, sojenja pač niso poceni in stroške bo moral res plačati on, vendar le, če bo spoznan za krivega. »Res bi rad spremenil, priznal bi.« »Ne gre več,« je še enkrat odločno odkimala dama v črni kuti.
