TRŽIČ – Plaz s Škarjevega roba Storžiča je na velikonočni ponedeljek leta 1937 zasul in usmrtil devet tržiških smučarjev. Štirideset let pozneje je plaz z Begunjščice vzel življenja štirih dijakov šolskega centra Iskra in dveh učiteljev. Pred pol stoletja se izpod njega na Zelenici nista rešila dva graničarja. Pred dvema letoma je bil na servisni cesti usoden za rekreativca, ki se je vzpenjal s snežno desko v nahrbtniku proti Zelenici. Plazova v Kramarjevi smeri severne stene Storžiča sta 2006 presenetila alpinista pripravnika, tri leta zatem še izkušenega gorskega reševalca. Oba so prijatelji našli mrtva ob vznožju gore.
Sedežnici na Zelenico sta šli letos med staro železo, turni smučarji bodo v nevarnosti
Dve sedežnici z Ljubelja na Zelenico sta letos po 47 letih obratovanja dokončno za staro železo. Bodo vsi zimski obiskovalci Zelenice, med njimi bo največ turnih smučarjev, upoštevali vremenske napovedi in zakonitosti varnega gibanja v visokogorju?
Plazovi na severni, tržiški strani dvatisočakov Storžiča (2132 m) in Begunjščice (2060 m), ki zdrvijo v lijak Zelenice nad Ljubeljem, so v 73 letih ubili 20 ljudi. Oba dvatisočaka sta oddaljena dobrih deset kilometrov zračne razdalje.
Če je bila severna stena Storžiča raj za tržiške alpiniste, nekajkrat tudi pekel, je bila Zelenica, kot jo je opeval Tržičan Marjan Perko, »alpske smuke raj«. V šestdesetih so, ne da bi vprašali za mnenje takratne poznavalce in proučevalce plazov, zgradili sedežnico z Ljubelja (1088 m) do srednje postaje Vrtača in od tam do zeleniškega platoja. Tam je leta 1929 pet zasebnikov zgradilo prvo kočo, ki je nato med drugo svetovno vojno zgorela. Leta 1950 so novo začeli graditi miličniki in jo nedograjeno dve leti pozneje dali v najem PD Tržič. Leta 1966 je končno postala last tržiških planincev.
Tragedija pred 36 leti
Korenine največje zeleniške tragedije, 11. januarja bo minilo 36 let, odkar je pod plazom umrlo šest ljudi, segajo v odločitve starejših. V ukaz, naj se trije spremljevalci, učitelji s 27 učenci kljub sneženju, vetru in ustavljeni sedežnici vseeno odpravijo z Zelenice v območje, kjer je tisti dan že dopoldne začela nase opozarjati bela smrt s plazovi. To so kranjski tožilci med drugim zapisali v obtožnici proti vodji žičnice devet mesecev pozneje. Tisti torek je strojnik na srednji postaji že dopoldne obvestil vodjo, da so se že začeli trgati in usipati plazovi. Pihal je vse močnejši veter, 20-hektarsko smučišče je začela prekrivati megla. Vodjo je obvestil, da je oskrbnik doma šolskega centra Iskra na Zelenici spraševal, ali bo žičnica obratovala. Pozneje se je vodja žičnic, ki je bil takrat tudi načelnik tržiških gorskih reševalcev, odločil, da napravo zaradi varnosti ustavijo.
Če držijo navedbe, je obtoženi in pozneje oproščeni vodja poskušal z induktivnim telefonom, ki je bil povezava z obmejno stražnico Ljubelj in stražnico na Zelenici, poklicati oskrbnika, da bi povedal, naj skupina ne odide v dolino. Te dni sem po telefonu navezal stik z enim od takratnih dijakov, ki do zdaj še ni spregovoril za javnost o tem, kaj se je dogajalo v koči na Zelenici ob izviru Završnice in kaj med potjo v dolino. Povedal je, da so bili sošolci odločno proti temu, da se v takem vremenu podajo proti Ljubelju. A da je prišel ukaz in so se odpravili najprej do zgornje postaje žičnice, od koder so tudi sami poskušali po induktivnem telefonu vzpostaviti povezavo z dolino.
Tistega torka pozno popoldne sem bil na Ljubelju
Izvedel sem, kaj se je zgodilo, odpeljal sem se na Ljubelj. V beležnico sem si zapisal, da toliko strahu v očeh preživelih, ki so ždeli v restavraciji in čakali na prevoz v dolino, še nisem videl. Nemočni so sedeli pri mizah. Imeli so neizmerno veliko sreče, da so preživeli plazove, ki so se sprožali. Štirje njihovi sošolci, Emil Novak, Matjaž Kekec, Roman Kosec in Dušan Bešter, in dva učitelja, Ivan Stružnik in Jože Povše, so ostali zasuti. Plaz je najprej zajel skupino, ki se je proti dolini odpravila na smučeh. Sledili so jim drugi, ki so brez varnostnih razdalj poskušali priti v dolino.
Pozno popoldne sem videl, kako se je prva skupina tržiških gorskih reševalcev odpravljala z lopatami in baklami v smeri plazu. Vreme se je slabšalo in upanje, da bi koga še lahko rešili, je hitro ugašalo. Tisti večer sem na spodnji postaji sedežnice spoznal Tržičana, alpinista in gorskega reševalca Filipa Benceta, ki je delal kot strojnik. Tako kot vsi drugi reševalci ni mogel dojeti in razumeti odločitve vodij skupine, da se z otroki v takih razmerah odpravijo proti Ljubelju. Imeli so možnost, da bi brez nevarnosti za plazove odšli po drugi poti, po dolini Završnice.
Dvaintrideset let pozneje je bil plaz v Kramarjevi smeri severne stene Storžiča usoden za Benceta. Njegov prijatelj, zdravnik dr. Iztok Tomazin, je v knjigi ob letošnji 100-letnici organiziranega reševanja v gorah zapisal trenutke, ko sta z reševalcem 3. aprila 2009 skočila iz helikopterja blizu vpadnice Kramarjeve smeri: »Filip! Osuplost, udarec, presenečenje, ki to pravzaprav ni moglo biti. Res je bilo malo verjetno, da bi razen njega ali mene še kdo v tako slabih razmerah plezal v Storžiču. Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so tokrat odpovedali. Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine …«
O tragediji na Zelenici je bilo veliko zapisanega, a zagotovo še ne vsega
Izpovedi preživelih iz skupine ni zaslediti. Vsi njihovi mrtvi prijatelji so bili dijaki prvega razreda orodjarjev. Inženir Pavle Šegula, ki je mednarodno priznani strokovnjak in poznavalec plazov, ta mesec je dopolnil 89 let, je takrat pisal o štiridnevnem reševanju na Zelenici v strokovnem časopisu Obramba in zaščita. Med drugim je zapisal, da je bila velika škoda, ker skupina takrat ni mogla vzpostaviti telefonske povezave. Pa tudi o tem, da je vojak v stražnici na Ljubelju ob klicu iz doma Iskra, preden je skupina odšla proti žičnici, ponevedoma dal napačno informacijo, češ da ta obratuje. Napake so se seštevale. Očitno so vsi trije starejši, ki so bili s skupino, spregledali opozorilo službe plazov metereološkega zavoda. Tisti dan so objavili: »V Julijskih Alpah je zapadlo nekaj novega suhega snega, zato se je nevarnost snežnih plazov povečala.« Tisto zimo je bila koča na Zelenici zaprta. Tam ni bilo oskrbnika, ki bi opozoril skupino. Otroci in učitelji so okrog 13. ure pregazili do zgornje postaje ustavljene sedežnice.
Letos je dokončno nehala obratovati tudi dvosedežnica, saj občina nima denarja, da bi zagotovila obnovo za varno delovanje. Tako ostaja Zelenica z novim domom, prejšnji je v celoti pogorel leta 1999, dostopna poleti po servisni cesti, ki je bila zgrajena pred leti in bila za nekatere poznavalce sporna že takrat. Pred dvema letoma je plaz tam presenetil rekreativca in ga odnesel s poti v bukov gozd, kjer je umrl.
Rožič o tragediji
Peter Rožič, tržiški gorski reševalec, že leta zbira in raziskuje, kaj vse je bilo zapisanega in objavljenega o nesrečah v plazu. Letos je v Tržiču umrl zadnji preživeli izpod gmote pod Storžičem 1937. Prvotni spomenik pod Škarjevim robom so porušili plazovi. Leta 1966 so postavili nov križ, a tudi ta ni zdržal moči plazov. Peter je s prijatelji poskrbel za novega. Na tržiškem pokopališču je spomenik žrtvam plazu, ki so tam tudi pokopane.
Peter je ob zeleniški tragediji leta 1977 zapisal tudi nekaj svojih razmišljanj pri iskanju zasutih na Zelenici: »Zadnji dan se je vreme izboljšalo in najprej so minerji začeli obstreljevati nevarne predele Begunjščice. Dolgo brez učinka, nato pa je granata zadela pravo mesto in iz tako imenovane police v Begunjski Vrtači se je sprožil velik plaz, ki je s svojim zračnim pritiskom tako zanihal sedeže na žičnici, da se je snela nosilna vrv. Vztrajno sondiranje obrodi sadove in v globini 3,5 m smo našli še zadnjega ponesrečenca. Štiridnevno iskanje zasutih se je končalo na vso srečo brez kakšnih dodatnih poškodb ali žrtev, kar bi lahko bilo v takratnih razmerah zelo hitro. Dobro vodena akcija vse dni reševanja poraja v mojih mislih dvom na prvi večer.
Pokojnega učitelja je poznal
V upanju, da lahko še koga rešimo, se nas je prvi večer na Zelenici znašlo mnogo in vsak je prišel, kakor se je sam znašel. Ko sem izvedel za nesrečo, sem pograbil opremo in v bližnjem bifeju dobil znanca, ki je imel avto, in ga prosil za prevoz. Na Ljubelju me je odložil, pohitel sem na sedežnico, ki je obratovala, se usedel nanjo in odpeljal v temo. Na zgornji postaji me je nekdo usmeril na plaz, kjer je bilo že kar nekaj reševalcev, in pridružil sem se skupini, ki je začela transport enega izmed najdenih nazaj na zgornjo postajo žičnice. Pokojnega učitelja sem poznal, saj smo se večkrat srečali na Zelenici. Nosili smo ga na rokah v globokem snegu naravnost v breg, ena sama muka, brega pa nikoli konec. Razsvetljava je bila takrat tudi skopa. Končno smo prispeli na vrh in potem ponesrečenca naložili v aki in na sedežnico. Utrujeni smo se vrnili domov in drugo jutro, ko smo se vračali ob pogledih na plazove izpod Plota in razmetano opremo dijakov, ki so tam sestopali, ugotavljali, kakšno srečo smo vsi skupaj imeli prvi večer. Mnogo let že razmišljam, ali je v tistih kritičnih urah prvega dne sploh kdo vedel, koliko nas je Zelenici, in kaj bi bilo, če bi še koga zasulo (mnenja sem, da bi šele domači ugotovili, če bi kdo manjkal).
Take tragedije pustijo svoj pečat tudi na reševalcih, posebno mladih, kot smo bili takrat mi, pa čeprav nekateri tega ne priznajo. Še danes, po mnogih letih, ko grem proti vrhu zeleniškega smučišča, se mi v misli prikrade mukotrpno gazenje s pokojnim učiteljem na naših rokah.«
