Na psihiatrijo, ker je taksistu prerezal vrat

LJUBLJANA –  »Vid Lubi! Na vesti imate poskus uboja. Stari ste 23 let, ste razvajena mlada oseba. Izzivali ste meje dopustnega in nekaj se je moralo zgoditi, da vam bo morda le preklopilo v glavi in boste zaživeli drugače. Za poskus uboja je predvidena visoka zaporna kazen in morda bi bila ta najbolj primerna za vas. A imate srečo, da ste bili neprištevni. Presekajte to, kar ste se šli, da se ne bo zgodilo še kaj hujšega.«

Jemal tudi konjska pomirjevala

Upajmo, da bo mladi Ljubljančan vzel zares ostre besede ljubljanske okrožne kazenske sodnice Dejane Fekonja, ki ga je za kakšno leto –– vsekakor pa ne za dlje od zakonsko predpisanih največ pet let – poslala na mariborsko enoto za forenzično psihiatrijo, od koder pa ga bodo kot del zdravljenja tako in tako že kmalu začeli pošiljati v domače okolje. Če se ne bi nažiral z antidepresivi, antipsihotiki, uspavali in drugimi opojnimi zdravili, med njegovimi priljubljenimi je bilo pomirjevalo za konje ketamin, ki jih je poplakoval z alkoholom, jo s kazenskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča zagotovo ne bi odnesel s sankcijo o obveznem psihiatričnem zdravljenju v ustanovi, temveč bi svoj napad na Metrojevega taksista Tomaža Starina odplačeval s čisto pravim zaporom.

S forenzične psihiatrije, ki že tako poka po šivih, so sicer pisali sodnici Fekonjevi, da so Lubijeve težave v drogah in alkoholu, toda pri njih programa zdravljenja take odvisnosti sploh nimajo, zato bi bil po njihovem prepričanju zanj bolj primeren kak center za zdravljenje odvisnosti ali komuna, a jim ta odgovarja, da ni ravno prepričana, da je sodišče pravi naslov za tak dopis. Morda bi bila primernejša država. Psihiatri so v Lubijevem primeru pač ugotovili, da je bil 2. maja letos neprišteven, in take pri nas lahko pošiljamo le v Maribor.

Taksi, pica in krvava roka

Zgodilo se je 2. maja, ko je sredi Ljubljane v poznem popoldnevu prisedel na zadnji sedež taksija, pred njim je bil za volanom Starin. Ko sta se pripeljala do Kunaverjeve ulice, je mladenič s šestcentimetrskim rezilom olfa noža večkrat zarezal po sprednjem delu taksistovega vratu, naposled pa ga je z neznanim ostrim predmetom v vrat še zabodel. Starina je rešil zamaščen in debel vrat in tudi sodnica je prepričana, da bi se zanj lahko vse skupaj končalo veliko bolj tragično, če ne bi imel takega, saj bi rezilo zagotovo poškodovalo tudi kak vitalni organ.

Taksist se je te vožnje, ki le po naključju ni postala njegova zadnja, spominjal tako: »Prisedel je in dejal, da hoče v Dravlje. Normalno sva se pogovarjala, ko sem pogledal v retrovizor, sem opazil, da ima priprte oči, zato sem menil, da je zadremal, toda še kar naprej je govoril. Med vožnjo je rekel, naj ga odpeljem do garaž na Kunaverjevi, tam pa sem okrog vratu nenadoma začutil nekaj čudnega. Najprej sem mislil, da me hoče zadaviti z žico, potem pa je začela špricati kri.« Komaj živ mu je ušel, uspelo mu je še kontaktirati s centralo, naj pokličejo na pomoč, »ker mi je stranka prerezala vrat«, nato pa se sesedel.

Lubi, ki je z nožem zarezoval skoraj od taksistovega ušesa do ušesa, značilno za neprištevne storilce kaznivih dejanj, o dogodku govori popolnoma zmedeno. Presenetljivo natančno se sicer spominja, da je tisti dan spil več piv, pogoltnil nekaj tablet, vse skupaj zabetoniral z dozo kokaina, spomni se tudi taksija, ki je bil bel ali siv in ga je videl stati pri gostilni Šestica, ne pa tudi tega, da je sedel v njem. »In za neko garažo vem, bil sem tam in sem nekaj mogel storiti, zavlekel sem se v grmovje in zaspal. Ko sem se zbudil, sem šel na bencinski servis, si naročil pico, potem pa me je prešinilo, da sem storil nekaj grdega, zato sem poklical policijo. Imel sem krvavo desno roko.«

Do pravnomočnosti sodbe bo Vid Lubi ostal na psihiatriji tudi priprt, v tako kratkem času, kot je tam, se namreč odvisnosti še ni mogel znebiti, zato obstaja bojazen, da bi se na prostosti znova lahko začel zadevati in bi v takem stanju zagrešil še kakšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Včeraj je bil na sodišču kajpak čist, zato je lahko razmišljal trezno: »Želel bi se opravičiti gospodu Starinu in dodal bi, da verjamem, da bo odslej drugače. Nekaj bom moral spremeniti. To je to.«