Na kolesih so zbežali od svojih rejnikov

MORAVČE – V dopoldanskih urah napol sončnega četrtka je policija na vseh medijih objavila sporočilo, da so okoli šeste ure zjutraj s Sela pri Moravčah odšli neznano kam slabovidni devetletni fant temnejše polti, 11-letna deklica z dolgimi, črnimi lasmi in prav tako črnolaso 14-letno dekle. Kot smo izvedeli, so bili vsi iz iste družine z območja Ribnice na Dolenjskem, od katere so zaradi neurejenih socialnih razmer odšli k rejnikom.

Na centru za socialno delo v Ribnici nam seveda niso mogli povedati nič konkretnega, izvedeli smo le, da je to na njihovem območju edini primer rejništva, čeprav je tovrstni pristop za reševanje neurejenih razmer v Sloveniji dokaj dobro uveljavljen.

Neuradno smo izvedeli, da je na območju Moravč več rejniških družin, ki skrbijo za otroke iz vse Slovenije. Policija je po medijih vse dopoldne nagovarjala občane, naj pomagajo pri iskanju pobeglih.

Prebivalci Moravške doline so dekleti in fanta nazadnje opazili okoli 8. ure na regionalni cesti v Želodniku pri Domžalah, kar pomeni, da so prehodili oziroma prekolesarili slabih osem kilometrov.

Belo kolo in modro kolo

Socialni delavci so posumili, da so se otroci odpravili proti domu na območju Ribnice, zato so bili policija in mediji posebno pozorni na 60 kilometrov dolgo traso od Želodnika prek Domžal in Ljubljane do Ribnice in Kočevja.

Z dvorišča rejnikov so se otroci odpeljali na belem in modrem kolesu, in to na dolgo pot, ki jo v enem dnevu zmorejo le najbolje pripravljeni kolesarji.

Belo in modro kolo, deluje pravljično, filmsko, na misel mi je prišel nizozemski film Moj prijatelj kavka, v katerem se fantič Jojo na kolesu spoprijatelji z mlado kavko, ki je padla iz gnezda. Jojo z očetom živi samotarsko življenje, žene in matere ni v njunem življenju ... Toda na koncu se vse srečno izteče, filmsko pač.

V begu otrok na belem in modrem kolesu od rejniške družine nazaj »domov« ni pravzaprav nič pravljičnega, filmskega. 
Pred leti sem nekje na Dolenjskem obiskal družino, ki sta jo očetov alkohol in materina duševna stiska potisnila daleč v socialno dno: »To je dno! Dlje ne moreš,« je rekel abbe Pierre, socialno naravnani duhovnik v Zolajevem romanu v Parizu nekemu izgubljencu, ki je iskal prenočišče in zavil v njegovo župnišče, kjer se je trlo revežev.

Bilo je res dno, hiša urejena po zgledu kmečke bajte iz leta 1890, zato sta najstnika, brat in sestra, odšla k rejnikom. A že kmalu je pobegnila domov. Ko sem jo vprašal, zakaj je odšla od rejnikov, ni povedala pravega razloga: »Ne vem ... Domov!« je tiho povedala, in v isti sapi potegnila lica v nasmeh in rekla: »Ampak rada bi postala cvetličarka.« Tudi tako je življenje otrok v Sloveniji.

Otroci bežali domov?

Okoli 11. ure so dekleti in fanta opazili občani na območju Kočevja. Neuradno smo izvedeli, da so sedli na avtobus in se odpeljali proti domu. V Kočevju so jih opazil občani in kmalu so jih prestregli policisti, ti so v uradnem sporočilu zapisali, da so otroke našli in da so vsi živi in zdravi. Otroškega oz. najstniškega pobega na belem in modrem kolesu se bodo zagotovo spominjali vse življenje, a v nasprotju z nami, ki se radi hvalimo s kakšno lumparijo iz otroštva, z grenkim priokusom. Mi smo namreč begali od doma za kakšen dan, do prve lakote, oni pa so bežali domov!