Na dolenjki pred 10 leti ugasnilo osem življenj

TREBNJE – Nesreča nikoli ne počiva. A tako hudo, kot je bilo 19. aprila pred desetimi leti, na Dolenjskem ne pomnijo. Kar osem življenj je za vedno ostalo na dolenjskem asfaltu, ki je prepojen s krvjo povzročil toliko gorja in bolečine. Ta je živa še danes. Svojci so zaviti v molk, še vedno jih stiska pri srcu ob misli na mamo in ženo … Sončen torek leta 2005 se je sprevrgel v tragedijo, na takrat še tako imenovani dolenjki, osrednji prometni žili na poti na Balkan, so umrle štiri delavke novomeškega Laboda, 42-letna Silva Zupančič z Iglenika pri Veliki Loki, 38-letna Brigita Strojinc iz Trebnjega, 48-letna Majda Gregorčič iz Zagorice in 44-letna Anica Bunderšek z Mirne, ugasnila pa so tudi življenja družine Gabrič iz Kranjske Gore, v usodnem vozilu so bili 51-letni Slavko, 48-letna Smilja, 25-letni sin Mirko in štiriletna vnukinja Sara.

Pločevina je pokala

»Hudo je bilo, dim se je dvigal nad celo vasjo, slišati je bilo, kako gorijo gume, pločevina je pokala,« nam deset let po nesreči pripoveduje Jože Saje, ki smo ga srečali nekaj 100 metrov proč od kraja tragedije. Urejal je igrišče Športno-turističnega društva Poljane, vmes je včeraj spremljal promet. »Nekateri še danes tako norijo po tej cesti … Saj se mora kaj narediti. Hitrost ubija. Toliko je bilo že mrtvih na tej cesti, da bi lahko celo dolenjko tlakovali s trugami,« tarna Jože, ki je že upokojen, penzijo je zaslužil v Revozu. Tudi sam je enkrat ubežal smrti na tem koncu dolenjke. »Dva šleparja sta se prehitevala, jaz pa sem zapeljal pod cesto, da sem se rešil,« se spominja sreče v nesreči. Osmerica v nesreči iz leta 2005 ni imela te sreče.

»Stal sem poleg policista nekaj metrov proč. Prizor je bil grozljiv. Rekel je, da sta vsaj dve osebi mrtvi, za več ni mogel potrditi. Gorelo je tako močno, nič ni bilo mogoče videti,« nadaljuje Jože, ki se spomni, da je bila cesta več ur zaprta. »Vsak se je moral znajti po svoje, nekaj tujcev se je tudi izgubilo v naših krajih, ko so šli s ceste in iskali bližnjico, da se ognejo zastojev,« se mu v spomin prikliče tudi prometni infarkt, ki je še dodatno ohromil že od bolečine prizadeto Dolenjsko.

Znižali so kazen

Nesreča se je zgodila, tako policija, ko je voznik kombiniranega vozila Sašo Čurman prek polne črte zapeljal na nasprotni pas pred nasproti prihajajoči kamion, ki je bil naložen z osmimi vozili. Čurmanov kombi je oplazil tovornjak in zapeljal s ceste, tovornjak se je prevrnil, smrtonosni tovor novih vozil pa je pod sabo pokopal osebni vozili. Ob taki nesreči je predvidena osemletna kazen, ki pa je bila Čurmanu (povzročitve nesreče ni priznal) znižana na pet let. Za eno leto so mu odvzeli vozniško dovoljenje B-kategorije, poravnati je moral tudi sodne stroške. Čurman je v sodni dvorani zatrdil, da se je znašel pred sodnikom, ker so bili novomeški policisti površni pri ogledu kraja nesreče. Menil je, da bi morali soditi tudi vozniku hrvaškega tovornjaka Dubravku Tresku, ki pa je na pričanju okrivil Čurmana. Da je kombi zapeljal proti tovornjaku, pa se je spomnil tudi Aljoša Najger, ki je vozil za hrvaškim kamionom.

Policist ga ni spustil blizu

Po nekaterih ocenah je zagorelo 350 litrov nafte, 40 litrov olja iz karterja, 60 litrov hidravličnega olja, 60 litrov goriva v osebnih vozilih, temu pa gre dodati še vsaj 55 gum in plastiko. Ker se je prometna nesreča s požarom zgodila na območju novomeške občine, so se nemudoma aktivirali gasilci GRC Novo mesto.

Na spletnih forumih (predvsem na http://www.gasilci.org/forum) se je o nesreči razvila obsežna razprava, v kateri je moč naleteti na nekaj srhljivih podrobnosti. »Policija ni nikomur pustila v bližino zaradi nevarnosti eksplozije... Kaj se je dogajalo pred prihodom policije in koliko je vse skupaj že gorelo, mi ni znano. Vem pa, da je voznik transportnega podjetja iz Ivančne Gorice ponudil gasilne aparate in želel začeti gasiti, vendar ga je policist opozoril oziroma zaustavil,« je o nesreči povedal Marot.

»Trenutno poteka dvigovanje ostankov tovornjaka, pod katerim so ostanki citroëna xsare s trupli. Prikolico so že odstranili in je 'na firbcem' dostopnem kraju, vendar se ji noben ne upa približati, ker smrdi po sežgani gumi in ljudeh... Avtomobili so še vedno naloženi, vendar sežgani... Grozljivo je bilo poslušati prijatelja, ki je bil blizu nesreče, ko se je pripetila. Pravi, da so se vozila vnela takoj po trku in da požara ni bilo mogoče pogasiti brez večje cisterne. Še bolj grozljivo pa je bilo poslušati krike ujetih v xsari, ki je bila pod tovornjakom, in so živi zgoreli,« je zapisal Urban.

Svojci pred spominsko tablo

Tragedija družine Gabrič pa je prizadela Kranjsko Goro. »Smiljan in Mirko sta bila dobra delavca, radi smo ju imeli, bila sta korektna in poštena ter družabna. Spomnim se, ko sta prišla k nam v službo,« nam spoštljivo o pokojnih sodelavcih in sosedih pove Milan Bohak, vodja gostinstva v podjetju Hit Alpinea Kranjska Gora. »Hitro smo izvedeli, kaj se je zgodilo. To je bil za vse nas velik šok, izgubili smo res dobra človeka,« še doda.

Svojci so se v nedeljo spet zbrali na Poljanah. Nekaj po tretji uri popoldne je bilo. Prižgali so sveče in položili cvetje. V spomin na starše, mame, sorodnike, prijatelje … V spomin in opomin. Kot smo še izvedeli, so jim pred leti cestarji odstranili spominsko znamenje. Češ da moti promet in žene v smrt preostale udeležence prometa. Pa so ga spet postavili, danes je tam, kjer mora biti. Ob cesti.