DOB – »Še pred nekaj tedni smo prebirali, da je ta človek spoznan za krivega še drugega umora, zdaj pa so mu priredili pravo svatbo. Vse skupaj je v sredo na trebanjskem matičnem uradu trajalo kake pol ure, njega so pazniki pripeljali z Doba, tam so ga pričakali svojci in nevesta v beli obleki. Po obredu so ga odpeljali nazaj v zapor, za njim se je pripeljala tudi ona, še vedno je bila v poročni opravi. Prinesla je zakusko in odšla sta v garsonjero, ki je namenjena prenočitvi zapornikov z njihovimi partnericami. Ostala sta od osmih zvečer do šestih zjutraj, potem je morala oditi. Vse skupaj je bilo bizarno, drugače se ne da opisati,« izvemo o poročnem dnevu slovenskega zapornika, ki je dahnil da z vklenjenimi nogami, roke pa je pač potreboval proste zaradi natikanja prstana izvoljenki ter zaradi prejemanja čestitk. In medtem ko poročno potovanje kajpak odpade, poročna noč torej ni.
Poroka da, gostija ne
Marsikomu se morda zdi nenavadno, da se je smel 33-letni Litijan Simon Trančar, ki že sedi zaradi umora 18-letne Nine Dobrič, 24. marca pa so ga na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča obsodili tudi zaradi umora 30-letnega Stojana Kranjca (enotna kazen je 20 let zapora), kar tako poročiti. Nikakor pa to ni neobičajno, kaj šele proti pravilom, pojasnjujejo na generalnem uradu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.
Če med dvema preskoči iskrica, jima niti v primeru, da je eden od njiju v strogo varovanem zaporu, nihče ne more preprečiti ljubezni in poroke, saj gre za eno temeljnih človekovih pravic. »Obsojenci, pri katerih ni varnostnih zadržkov, običajno tak dogodek načrtujejo zunaj zavoda v času, ko so jim že podeljene zunajzavodske ugodnosti (prosti izhod, koriščenje letnega dopusta), saj je to zanje najbolj ugodno,« so nam sporočili z uprave. Ker pa Trančar takih ugodnosti še nima, so zanj veljala drugačna pravila. Tedaj je »poroka največkrat omogočena na najbližjem matičnem uradu v spremstvu pravosodnih policistov. Obsojencu je torej omogočena sklenitev zakonske zveze pred matičarjem, druge aktivnosti, kot je denimo slavje, ki ga povezujemo s sklenitvijo zakonske zveze, pa zaradi varnostnih zadržkov niso omogočene. V našem največjem zaporu na Dobu, kjer so kazni zapora najdaljše in je posledično tudi več tovrstnih želja, se obsojencu in njegovi ženi lahko omogoči tudi obisk prek noči v prostorih za obiske prek noči. Tako imenovano garsonjero lahko torej obsojenec v okviru podeljenih ugodnosti koristi z ženo, partnerico ali otroki.«
Statistike o tem, koliko slovenskih zapornikov ali zapornic se je poročilo med prestajanjem kazni, na upravi ne vodijo, a taki primeri so vsako leto, zgodi se denimo tudi, »da se med prestajanjem kazni zapora poročita obsojenec in obsojenka«. Poroka iz koristoljubja pa bojda odpade, saj ne vpliva na pridobitev kakšnih dodatnih ugodnosti.
In koliko časa bo morala brhka Beograjčanka počakati, da se ji bo Trančar pridružil na prostosti? Priprt je od leta 2008, torej bo v primeru pravnomočnosti sodbe za umor Kranjca na prostosti leta 2028, če bo za zapahi priden ali če s pritožbo na višjo sodno instanco uspe njegovemu odvetniku Mitji Pavčiču in mu znižajo kazen, pa še prej. Če bo višje sodnike s pritožbo prepričala tožilka Manja Prezelj, se bo mladoporočenka še kako načakala, organi pregona namreč zahtevajo, da Trančarju zvišajo kazen na najvišjih možnih 30 let zapora, na oni strani svobode bi ga torej imeli radi vse do daljnega leta 2038.
Soakter grozljivih umorov
Z Boštjanom Koprivnikarjem so ju razkrinkali šele šest let po nepojasnjenem izginotju 18-letne Zagorjanke Nine. Štirinajstega septembra 2002 je odšla na glasbeno prireditev v prostore motorističnega kluba v Litiji. Zabava se je zavlekla do jutra; Nina se je okoli pol šestih odločila, da gre domov. Znanec jo je odpeljal do odcepa za Šmartno, kjer je nameravala štopati proti domu. Potem je ni nihče več videl, dokler je ni 10 dni pozneje vrnila Sava, obdukcija pa je pokazala, da je bila zverinsko umorjena.
Kot so ugotovili preiskovalci zločinov, sta jo ugrabila Koprivnikar in Trančar ter jo odpeljala na jaso Pasji britof pri Bregu pri Litiji, kjer sta se začela nad njo izživljati. Koprivnikar jo je z eno roko privezal na stol, jo trpinčil, ko se je naveličal, jo je odvezal in ji okrog vratu zategnil trak, s katerim je bila privezana na stol. Začel jo je daviti, nato pa je trak nataknil na vlečno kljuko avtomobila, Trančar pa je počasi vozil po jasi in nesrečnico vlekel z avtom. Koprivnikar je stopal ob žrtvi in jo brcal. Potem sta jo vrgla v prtljažnik, odpeljala k Savi in vrgla v reko. Koprivnikar jo je odnesel s 30, Trančar pa s 15 leti zapora.
Med preiskovanjem tega kaznivega dejanja so kriminalisti ugotovili, da sta imela Koprivnikar in Trančar opraviti tudi s skrivnostnim izginotjem Kranjca istega leta, njegovega trupla še vedno niso našli. Grešila sta nekega večera med 30. junijem in 15. septembrom. »Umorila sta ga na grozovit način. Najprej sta ga v litijskem motorističnem lokalu brez povoda iz gole objestnosti začela pretepati in zmerjati s smrduhom. Koprivnikar mu je celo navrgel 'Pička ti materina, smrduh, ubil te bom.' Trančar ga je tepel z boksarjem, Koprivnikar pa je pograbil masivni barski stol in z njim tolkel po Kranjcu, ga najmanj trikrat udaril s sekiro in pet- ali šestkrat zabodel z nožem. Še naprej sta ga brcala in potem tudi davila z gumijastim trakom. Nadela sta mu ga okrog vratu ter vlekla vsaksebi. Vse skupaj je trajalo 45 minut, nakar sta ga odnesla v Trančarjev avto in odpeljala v neznani smeri proti Zagorju, ga na neugotovljenem kraju vrgla iz avta, Koprivnikar pa je vanj zalučal nož, da se je zapičil v srce. Truplo sta odvrgla neznano kje,« so se glasile besede obtožbe.
Marca so ju torej nepravnomočno spoznali za kriva tudi za to dejanje, Koprivnikarja so simbolično še enkrat obsodili na 30 let zapora, Trančarju pa dodali pet let in mu torej izrekli enotno kazen 20 let zapora.