Na balon ne bo več šel, bo pa skočil s padalom

ČRNA VAS – Ko so se pred letom dni nad balonom, v katerem je bilo poleg pilota Mira Kolenca zbranih še 31 potnikov, začeli nabirati črni oblaki, si nihče niti predstavljal ni, da jih bo le nekaj minut pozneje doletela takšna tragedija. V strmoglavljenju enega največjih toplozračnih balonov v Evropi so namreč umrli Izidor Prevodnik, Bojana Groznik, njuna hčerka Alja, Peter in Ema Zelko ter Erika Zmrzlikar. Veliko potnikov je bilo poškodovanih, o čemer smo se lahko na lastne oči prepričali v soboto, ko je v cerkvi svetega Mihaela na Barju potekala prva obletna maša za balonarje. Kot je med molitvijo povedal tamkajšnji župnik Primož Lavtar, je preživele in prijatelje ter sorodnike žrtev nesreče združila bolečina ob spominih na lansko tragedijo. Ob tem jih je opogumil, naj raje, kot bi se obremenjevali z vprašanji, kdo je kriv za nesrečo, zakaj je prav mene doletela takšna nesreča in podobno, sprejmejo bolečino in poskušajo normalno zaživeti.

Videti je bilo samo še temo in ogenj

Usodni četrtek bo preživelim potnikom na balonu za vedno ostal v globokem spominu. »Zelo veliko se spomnim. Preden je prihajala tema, se spomnim, da sem pogledal očijevo roko v košari, kako mu je dol visel fotoaparat in potem ko smo začeli padati in riti po zemlji, ker je bila košara tako težka. Bil sem v košari in potem smo se za eno minuto dvignili in spet padali in trčili ob tla. Trčili smo ob drevo ali grmovje in naenkrat se je slišalo kričanje, zagledal sem ogenj,« se še v živo spominja devetletni Samo Erzar Frantar. Med pripovedovanjem nam je tako pokazal, kakšne opekline je dobil po vsem telesu, njegova mama Milena Erzar Frantar pa nam je ob tem povedala, da so morali sinu opraviti transplantacijo kože na glavi, da mu bodo lahko spet normalno rasli lasje. »Videti je bilo samo še temo in ogenj. Nisem mogel ven, ker mi je švignil ogenj po obrazu, in imam presajeno kožo. Imam petnajstodstotne opekline,« razlaga pogumen fant in na vprašanje, ali še vedno občuti bolečine, odgovori, da ga rane samo še malo srbijo. »Nato sva z atijem tekla ven proti reki, ampak reka je bila prazna. Tega vsega se spomnim. Tam je bil tudi neki stric, ki je prišel iz avtomobila in poklical reševalce. Čakal sem in naenkrat slišal, kako je nekaj šumelo na balonu, in izgledalo je, kot da bo kmalu nekaj eksplodiralo. A izkazalo se je, da je bil samo plin,« se živo spominja Samo. Kljub vsem poškodbam in brazgotinam na roki je fant v sebi ohranil še veliko poguma: »Ne bom več hodil na balon, ampak s padalom bom še skakal. Tega pa me ni strah, saj tam ni tistih dodatkov in ventilov kot na balonu.« Da je lanska nesreča družini popolnoma spremenila življenje, je razložila Milena, ki se je sicer s sinom Urbanom na balon podala dva dni pred nesrečo. Ob tem pa se je vsem, od zdravnikov do učiteljic, ki so jim stali ob strani, lepo zahvalila. Na usodnem balonu je bil Samo skupaj z očetom Marjanom Frantarjem, ki je pri tem utrpel skoraj 40-odstotne opekline. Kar 21 dni je bil v komi, med zdravljenjem je dobil pljučnico, trikrat so ga morali oživljati. Marjan se še ni čisto pozdravil, saj ima še vedno probleme z nogo in poškodbami na glavi. »Življenje se nam je postavilo na glavo,« razlaga Milena, glede odškodnine pa pravi, da so vlogo za Sama že vložili, za moža pa bodo v kratkem. Marjan, ki se na balon prav tako nikoli več ne bo podal, je povedal, da se pilot za nesrečo še ni opravičil, in dodal, da bi se, če bi bil bolj pozoren na vreme, verjetno drugače odločil.

Na začetku je bilo težko

Podobno meni Edo Grabrijan, sin Petra in Eme Zelko, ki sta umrla v nesreči: »Zjutraj sem pogledal radar na telefonček in čez polovico Slovenije je bila velika nevihta. Rekel sem si, da v tem pa nihče ne bo letel. Je pa tako, da tudi če greš na avtobus, zaupaš šoferju in tudi če vidiš, da vozi prehitro, mu ne boš težil in rekel, naj te spusti z avtobusa. Dejansko moraš zaupati,« pravi. Bolečina ob izgubi staršev je v njem še vedno zelo velika: »Živimo naprej, a na začetku je bilo težko. To te uničuje, če živiš z neko jezo. Organizirati se je treba na novo,« pravi Grabrijan in glede odškodnine dodaja: »Tudi če bomo kar koli dobili, je to majhen obliž na rano, ker otroci nikoli več ne bodo imeli starih staršev. To moraš sprejeti. Če bi živeli kje drugje, bi bilo pač drugače. Smo pa v Sloveniji in tako je to.«

Med preživelimi potniki balona smo med drugimi ustavili britanska državljana Kevina Delvesa in Sarah Egerton, ki se na balon nikoli več ne bosta podala. »Bilo je grozno, vse je šlo izpod nadzora, ljudje so padali iz košar in zajel jih je ogenj,« pravi Delves. Po letu dni, ko sta se uspešno pozdravila, sta se sicer vrnila na kraj tragedije, a sta ugotovila, da ponovno soočenje s krajem tragedije ni tako grozno, kot sta si predstavljala. Odškodnine medtem še nista dobila, vesela pa sta, da se je po dogodku zaostrila zakonodaja, in upata, da se takšna tragedija ne bo nikoli več ponovila.

Naj bodo kar tam gori

Grosupeljčan Franc Menegalija pa glede odškodnine, ki se giblje pri okoli trideset tisoč evrov, pravi, da se je raje odločil za poravnavo. »Imel sem vsa rebra polomljena, noge in rame pa me še zdaj bolijo. Še danes čutim posledice nesreče,« nam razlaga in o pilotu pravi, da bi jih lahko kaj poklical. »Tudi on grunta, kaj bi, saj zanalašč ni tega naredil,« je sklenil. Fani Lončar iz Kamnika pod Krimom pa je pričakovala, da bo prav na sobotni maši zagledala pilota: »Mislila sem, da bo priložnost izkoristil, ker se mi je zdelo, da nas bo kar veliko.« V nesreči je prav tako utrpela hude poškodbe, saj je košara dobesedno padla na njen prsni koš in tako še danes čuti bolečine. »Deset dni sem bila v komi, mesec in pol v bolnišnici, potem pa sem šla skoraj nepokretna domov. Zdravljenje še vedno poteka, ker sem imela hrbtenico in vse polomljeno. Jaz sem jo še kar dobro odnesla, to drži,« pravi in dodaja, da z balonom nikoli več ne bo letela. »Naj kar bodo tam gori,« je odločna.