Mučitelju mrtve Arine v zaporu nogo za vrat

LJUBLJANA – Pred 10 dnevi je Slovenijo šokirala tragična zgodba z Jesenic, v kateri je bila žrtev vsega dveletna deklica Arina, ki je zaradi poškodb umrla v ljubljanskem kliničnem centru. To je bila posledica večmesečnega zanemarjanja punčke, surovega ravnanja z njo, številnih poškodb po vsem telesu, starih tudi po več mesecev. Zaradi tega je policija takoj po razkritju že sporočila, da so oba osumljenca – mamo nesrečne deklice Sando Alibabić ter njenega partnerja Mirzana Jakupija, ki so ju po razkritju vklenjena odpeljali iz stanovanja, kjer je bila deklica mučena – sodno pridržali. Bojan Kos s kranjske policijske uprave dodaja: »Kazenska ovadba je bila vložena ob privedbi na pristojno sodišče, dve osebi pa sta osumljeni tako povzročitve posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt osebe, kot tudi zanemarjanja in surovega ravnanja.« 
Za povzročitev posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt, je zagrožena kazen od treh do 15 let zapora, za zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje pa preti do pet let zapora.

Smrt dveletnice je ljudi šokirala, a tudi razbesnela: na družabnih omrežjih so ob izrazih žalosti deževali pozivi k maščevanju nad skrbnikoma nemočnega otroka. Med objavami ni bilo malo tistih, ki so napovedovali, da bo Jakupi posledice čutil pri sojetnikih oziroma sopripornikih.

Z nogo v vrat

Eden redkih stereotipov o življenju v zaporu, ki držijo, je prav maščevalnost nad zaporniki, ki so kazniva dejanja zagrešili nad otroki. Bili so tarča telesnih ali verbalnih napadov preostalih jetnikov, za katere so pedofili (ter drugi zaporniki, katerih žrtve so bili otroci) najnižja svojat za rešetkami. Jakupi sicer ni obtožen spolne zlorabe deklice, a je bil zaradi smrti otroka tarča sojetnikov. In to večkrat.

Jakupi ni potreboval veliko, da je zaporniško teorijo spoznal v praksi – z Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) so namreč na naša vprašanja o novih izkušnjah očima za rešetkami odgovorili takole: »Petega julija je sopripornik med bivanjem na svežem zraku (sprehodu) fizično napadel J. M. tako, da ga je z nogo brcnil v predel vratu. Zdravniške pomoči ni potreboval,« poročajo o prvem Jakupijevem sprehodu, po katerem je jasno, da je postal tarča. V sobi biva sam, kar je svojevrsten paradoks prepolnih slovenskih zaporov, ki za posebno ogroženega posameznika vendarle najdejo samsko celico. 
Jakupi po napadu na sprehode ne hodi. »Od pripornikov in zapornikov v zavodu je deležen pripomb in groženj,« pojasnjujejo na UIKS. A vse to je za Jakupija zgolj ogrevanje, saj ga najverjetneje čaka dolg niz let za zapahi osrednjega slovenskega zapora na Dobu, kjer se pravosodje že desetletja trudi, da bi posiljevalci in mučitelji otrok sobivali s preostalimi obsojenci. Glede na slab začetek se bodo uresničile škodoželjne napovedi, da bo zapor za Jakupija pravzaprav – pekel.