Motorist z žegna v smrt

DRAVOGRAD – Tradicionalni motoristični blagoslov motoristk, motoristov in motorjev v Mirno Peč na Dolenjskem zbere tisoče motoristov, ki se na mašo in žegen pripeljejo iz vse Slovenije. Na letošnjem, 18. zboru jih je bilo – po navedbah organizatorjev – vsaj 5000; a ne vrnejo se vedno vsi domov. Lani smo poročali o 67-letnem motoristu, ki se je med potjo na mirnopeški blagoslov pri Bogenšperku zaletel v traktor in preminil za posledicami nesreče. Letos se je zgodovina, žal, ponovila; le da motorist ni preminil med potjo na blagoslov, ampak se je z žegna vračal domov.

Policijsko poročilo pravi, da se je padec 59-letnega Miroslava Morija (na BMW 1200 LT) iz Podklanca pri Dravogradu zgodil v bližini Šmartnega pri Litiji: »Ko je pripeljal iz desnega v ostri levi ovinek in nato v ravnino, je 59-letnik izgubil oblast nad motorjem. Začelo ga je zanašati po vozišču, zaradi česar je trčil desno v varovalno ograjo ob cesti, z motorjem padel po vozišču ter obležal na vozišču,« je policijska dognanja strnila Nataša Pučko z ljubljanske policijske uprave. Aktivirani so bili gasilci PGD Litija in Kostrevnica, ki so zavarovali kraj nesreče in pomagali reševalcem, a vsa pomoč je bila prepozna.

Takšen sosed, da bi si ga vsak želel

»Meni je Miro vsaj desetkrat razlagal, da so te ograje za motoriste smrt, in on je naredil točno tako smrt. Pa ko je bil tako previden, skoraj nisem mogel verjeti,« je dan po tragediji pripovedoval njegov prvi sosed Jože Ravlan. Natanko takšna ograja stoji pred hišo Ravlana in sosedovih Morijevih, kamor se je pred desetletji z Ojstrice priženil Miro Mori. Ustvaril si je dom, družino, dočakal vnuke in vmes zajemal življenje z veliko žlico: »Imel je veselje za marsikaj. In vse, česar se je lotil, je naredil,« nadaljuje Jože, »Miro je igral pri godbi na pihala, bil je lovec, s padalom je letal, vse je poskusil.« S sosedom sta marsikaj naredila skupaj, na splošno je bil Miro »tak sosed, da bi si ga lahko samo želel – rad je ljudem uslugo naredil …«

Morijevi domačiji domačini pravijo Pri Rubinu, na oknu gori sveča v Mirov spomin, obrazi ljudi so žalostni. Pred hišo spregovorimo s sinom Izidorjem Morijem, ki se je bil ravnokar vrnil iz Ljubljane, tam je prevzel nekatere očetove stvari. »Oče je imel za sabo veliko kilometrov, prevozil je pol Balkana. Na te motoristične blagoslove je hodil, sploh pa na tega v Mirni Peči, na tega je hodil redno,« pove Izidor, ki je tudi sam nekoč vozil motor, danes pa kolo. »Je bolj ziher,« je Izidor na svoji strani na facebooku zapisal pod eno slik kolesa brez motorja. Njegov oče, pravi, ni imel nobene nesreče do usodnega ponedeljka, a prva je bila usodna. Užaloščeni sin pove, da se je nesreča zgodila »v bližini kamnoloma, cesta pa je bila spolzka«. Mori sicer ni pripadal kakšnemu motorističnemu klubu, po sinovih besedah je »vedno sam vozil«. Na velikonočni blagoslov do Mirne Peči pa se je odpravil s 63-letnim Jožetom Kotnikom, ki je prav tako jezdil BMW-jev motor: »Vozila sva sama, vračala sva se v Litijo.« Spomni se, da mu je Miro dejal, da mu motor odnaša, »pa sem odgovoril: Pelji, kolikor lahko pelješ.« Jože je peljal kakšnih 30 metrov za Mirom, vozila sta nekje med 50 in 60 kilometri na uro, a hitrost tokrat ni bila usodna, temveč vlažen asfalt: »Iz ovinka sva pripeljala, ko se je zgodilo. Motor je udaril v steber ograje.«

Ni bilo utripa

Jože pravi, da je s svojim motorjem sicer zadel Mirovega, ki je ležal na tleh, a da njemu ni bilo nič. »Seveda sem mu poskušal takoj pomagati: odprl sem vizir čelade, pa očala dol dal,« pripoveduje. Poskusi oživljanja so se izjalovili: »Poskušal sem mu odprti usta, pa ni šlo, bila so v krču. Tudi pulza ni bilo več.« Kakšne tri minute po padcu je ugasnilo življenje, zdaj bo sodna obdukcija ugotavljala, kaj je bil neposreden vzrok za motoristovo smrt. Od nesrečnega Miroslava bodo zadnje slovo vzeli danes, v četrtek popoldne na pokopališču Črneče.

»Pojdite in objemite svoje očete. Jaz mojega atana več ne morem... nikoli več! Ata, pogrešam te,« je na facebooku zapisala Mirova hči Mira Mori. Sosed Jože je bil poprej navajen, da – ko stopi iz hiše – pogleda proti sosedovi kmetiji, da vidi, kje je Miro: »Ko stopim ven, vidim, ali so odprta vrata delavnice ali garaže, kjer se je Miro najpogosteje zadrževal. Danes sem podzavestno dvakrat pogledal …« beseda Jožetu zastane, spomini ga preplavijo. Miro je občasno organiziral izlete, te dni je zbiral ljudi, da bi se naslednji konec tedna odpravili na kmetijski sejem. Manjkala sta mu dva meseca do upokojitve, nam poprej pove sin Izidor; očetovo podjetje je razobesilo črno zastavo, njegov sin pa nam pove črnogledi rek: »Obstajata dve vrsti motoristov – tisti, ki so že padli, in tisti, ki bodo.« Vsekakor velja, da mora biti motorist venomer na preži – tudi ko odrine na božjo pot z blagoslovom, je ta lahko usodna.