LJUBLJANA –»Kakršna koli izrečena kazen ne more povrniti življenja Maticu Brajiću,« je ob koncu ponovljenega sojenja bratoma Đogić, ki je v primerjavi s prvim, razveljavljenim, doživelo popoln preobrat, povedal predsednik petčlanskega sodnega senata na ljubljanskem okrožnem sodišču Gorazd Fabjančič. Elvir, ki je 3. maja 2014 okoli enajstih zvečer v Šipca baru na Logu pri Brezovici z 20-centimetrskim rezilom noža vzel življenje 27-letnemu Brajiću, je včeraj lahko odkorakal na prostost. Njegovega brata Elvisa pa je doletela štiriletna zaporna kazen. To je glede na rezultat prvega sojenja precejšnja razlika, pa ne samo v letih dosojene kazni, ampak tudi v kvalifikaciji kaznivega dejanja. Aprila lani je bil Elvir zaradi umora Brajića obsojen na 15 let zapora, Elvis pa zaradi pomoči pri umoru na 10 let. Tokrat so prvemu očitali uboj v prekoračenem silobranu, drugemu pa pomoč pri uboju. Svoj odločilen prispevek pa je dodal sodni izvedenec psihiatrične stroke Gorazd V. Mrevlje, ki je ugotovil, da je bil Elvir v tistih ključnih trenutkih, ko je šel z nožem nad nesrečnega Brajića, neprišteven. To seveda pomeni, da mu kazni zapora ni treba prestajati, edino, kar bi ga lahko doletelo, bi bil izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. A ker Mrevlje pri njem ni ugotovil duševne bolezni, je na koncu, čeprav se je tožilec Marko Godec še tako trudil, odpadlo tudi to. Sodišču drugega, kot da postopek za izrek takšnega ukrepa ustavi, ni ostalo. Je pa bilo sodišče zato toliko bolj prepričano o tem, da je Elvis tistega dne vedel, da hoče Elvir obračunati z Brajićem. Čeprav je bil Elvir tako močno vinjen, prizadet in razdražen po udarcih, ki jih je pred lokalom prejel od Brajića, ga je Elvis vseeno peljal do lokala. V prid mu je sodišče poleg tega, da še nikoli ni bil kaznovan in da je imel urejeno življenje, štelo to, da je pri dejanju sodeloval predvsem zaradi navezanosti do brata ter da ga je bratova reakcija, ko je ta poškodovan prišel domov, vznemirila.
Tožilec zahteval zdravljenje
Tožilec, ki se bo pritožil glede ustavitve omenjenega ukrepa, je bil v zaključnih besedah prepričan, da Elvir zdravljenje še kako potrebuje, in ne, kot je na sodišču povedal Mrevlje, da se mora o tem dejansko odločiti sam. Na to, da je Elvir tako nasilno obračunal z Brajićem, so po Mrevljetovem mnenju poleg alkohola in treh pokajenih džojntov vplivale tudi »obtoženčeve osebnostne strukture, povezane z nezdravljeno hiperkinetično motnjo v otroštvu in adolescenci«. »Zdravljenje obdolženca takrat ni bilo izpeljano, zato tožilstvo meni, da je čas za to še vedno na voljo, in da glede na vse povedano odločitve ni mogoče prepustiti le obdolžencu, ampak mu mora sodišče to zdravljenje naložiti,« je opozoril Godec ter dodal, da lahko Elvir drugače spet stori kakšno hudo kaznivo dejanje. Verjetnost, da bi obtoženi lahko, če bi se mu spet »sestavile vse okoliščine«, torej hiperkinetična motnja, alkohol, marihuana in občutek ogroženosti (tega je občutil tik pred zabadanjem z nožem), še enkrat storil hudo kaznivo dejanje, je Mrevlje ocenil kot zelo veliko. Poudaril je, da je zelo pomembno to, da se Elvir tega zaveda, se socialno uredi, si najde zaposlitev in naredi nekaj s šolanjem ter se posledično izogiba konfliktom.
Elvirjev zagovornik Dušan Csipö se s tem, da bi njegovega klienta poslali na psihiatrijo, ni strinjal. Med drugim je spomnil, da pri njem ni bila ugotovljena nobena duševna motnja, da niti po dogodku ni bilo mogoče opaziti kakšnega negodovanja, agresije, jeze in napadalnosti ter da je bil tako v priporu kot med prestajanjem kazni zgleden, brez ekscesov in potrebe po psihotropnih zdravilih.
Kot skrben brat Elvirja ne bi smel peljati nazaj
Godec je za Elvirjevega brata predlagal štiriletno ždenje za rešetkami, saj ni v ničemer dvomil o tem, da mu je pomagal pri napadu na Brajića. Pri tem je kar v več alinejah naštel razloge za takšen sklep. Od tega, da je brata, poškodovanega od Brajićevih udarcev, peljal nazaj v lokal, da je tam do prihoda bratranca in dveh njegovih prijateljev čakal z njim v avtomobilu pred lokalom 22 minut, da se je v lokalu prerival z neznanim gostom in prostor kmalu zatem zapustil, da je ves čas vedel, da ima Elvir s seboj nož ter da je brata po dejanju z avtomobilom odpeljal stran. Po besedah Godca je tako bratu Elvirju olajšal storitev kaznivega dejanja in nedvomno je to, kot je še povedal, posredno pripomoglo k dejanju. »Ni pa bila odločilno in niti ni treba, da bi bilo odločilno, ker če bi bilo, bi šlo za sostorilstvo in ne za pomoč,« je bil prepričan tožilec in dodal, da se ne more strinjati s tem, da je bila le bratska skrb, »saj bi kot starejši brat moral poskrbeti, da Elvir ne bi odšel nazaj v gostinski lokal, ampak je storil ravno obratno«.
To, da je Elvis vedel, da bo Elvir obračunal z Brajićem, in se tudi zavedal, da mu lahko vzame življenje, pa je kot nesmiselno zavrnil Elvisov zagovornik Samo Mirt Kavšek. »Elvis dejanje obžaluje, a se ne počuti krivega, ker ni sodeloval pri odvzemu življenja. Ni si predstavljal, da bi brat lahko odvzel življenje, kot lahko vsi rečemo za svoje najbližje,« je poudaril. »To je absurd, česar me obtožujete. Nisem pomagal drugemu odvzeti življenja, 25 mesecev sem zaprt za nekaj, česar nisem storil,« je Elvis še povedal sodišču, njegov brat pa, da mu je žal za vse skupaj, kar se je zgodilo, in da se zahvaljuje družini, ki mu stoji ob strani. »Rad bi povedal, da je brat 25 mesecev zaprt po nedolžnem,« je še zaključil.
Elvir bo moral družini pokojnega plačati še 1970 evrov za stroške zdravljenja pokojnega Matica in stroške njegovega pogreba. Za preostalih 75.000 evrov za nepremoženjsko škodo (25.000 evrov na družinskega člana) pa je sodišče družino Brajić napotilo na pravdo.