MARIBOR – Danes, ko se bo na mariborskem sodišču začelo sojenje 33-letnemu Robertu Supančiču za umor 64-letnega očeta Boruta Supančiča, bo veliko govora tudi o ozadju tragedije, ki je v začetku decembra lani pretresla celotno Slovenijo. Brutalen zločin je šokiral vsega hudega vajene kriminaliste, ko so stopili v hišo Boruta Supančiča v Zgornji Kungoti. Morilec, ta je po prepričanju tožilstva zagotovo Robert Supančič, žrtve ni le umoril, ampak je očetu celo podrezal glavo, jo položil ob truplo in pokril z jaknami. Da o vseh predhodnih urezninah, med obdukcijo so jih našteli skoraj sto, sploh ne govorimo.
Darko Supančič, brat pokojnega in stric osumljenega morilca Roberta Supančiča, je bil tragične decembrske sobote z bratom Borutom dogovorjen, da se dobita na kavi. Ker sta to počela vsako soboto in se Borut ob dogovorjenem času ni pojavil, je brata začelo skrbeti. Ni bilo v njegovi navadi, da bi zamujal, zato ga je poskušal priklicati po telefonu, a sta tako hišni telefon kot njegov mobilnik zvonila v prazno. Meni nič tebi nič je Darko sedel v svoj avtomobil in se odpeljal do hiše v Kungoti, ob avstrijsko mejo. Vhodna vrata so bila zaklenjena, a je lahko vstopil skozi odprta vrata na terasi. Na temnem hodniku je naletel na prizor, ki ga nikoli ne bo pozabil: bratovo obglavljeno truplo.
Poštar ušel smrti
Kaj je bilo ozadje nagnusnega umora, še vedno ostaja skrivnost. Izvedeli pa smo, da se je Robert Supančič predvsem v zadnjih šestih, morda sedmih mesecih povsem spremenil. Tako naj bi očeta Boruta pred dobrega pol leta že enkrat fizično napadel in ga celo poskušal zadaviti. Zmerjanje za Roberta Supančiča ni bilo nič posebnega, saj je znal lastnemu očetu, ki ga je povrhu vsega tudi preživljal, pod nos pomoliti, da je »stari prasec« in podobne nespodobnosti. Dobri poznavalci razmer pri družini Supančičevih so dejali, da se je Robert povsem spremenil, odkar je prestopil v islamsko vero.
Prisotnim naj bi razlagal, da je treba vse nevernike poklati. Po oceni domačih je bil obseden z islamisti in njihovim početjem. Ko so mu prisotni dejali, naj preneha zmerjati in da bo morala posredovati policija, jim je le hladnokrvno odvrnil: »Bom pa še njih poklal.« Odkrito je govoril, da je treba vse Slovence pobiti. Robi, kot so ga klicali domači, ni bil agresiven samo do očeta, tudi do drugih, nič hudega slutečih ljudi, je gojil pravo sovraštvo. Tako je imel poštar, ki mu je prinesel priporočeno pošiljko, srečo, da je pravočasno pobegnil. Robert Supančič se je iz ljubega miru tako hudo razjezil nad njegovim obiskom, da bi mu zamalo tudi storil kaj hujšega.
Sam se je izdal
Borut Supančič ni bil edina žrtev, saj je Robert že leta 2003 na hodniku stanovanjskega bloka v Mariboru najprej umoril svojo mamo Stanislavo, nato pa življenje poskušal vzeti še sosedi Adeli Bračič. Ker so se za morilcem izgubile vse sledi, je trepetala celotna Slovenija, dokler v večernih urah ni prišla odrešujoča novica, da so na rokah verskega ekstremista zažvenketale lisice. Prijeli so ga sredi Dunaja v enem izmed elitnejših hotelov, le nekaj sto metrov od središča avstrijske prestolnice.
Avstrijski policisti so ga našli v hotelu Kaiserhof sredi Dunaja. Verjetno bi se za njim zabrisale vse sledi, če ne bi storil usodne napake. Ko se je z avtomobilom pripeljal v avstrijsko prestolnico, se je ustavil pred elitnim hotelom Kaiserhof. V avli se je veselo pogovarjal s turisti, nato pa iz hotelskega telefona pri recepciji poklical šahovskega prijatelja iz Gradca Huga Teuschlerja. Njun pogovor je trajal dobrih 15 minut, v njem je Robert Supančič govoril nepovezano, zmedeno in enkrat nemško, drugič celo angleško.
Pobegnil s psihiatrije
Med pogovorom je avstrijskemu prijatelju dejal, da ima dovolj Slovenije, da se čuti zasledovanega in da čaka na prevoz v Nemčijo. Med drugim mu je razložil, da se ukvarja z borilnimi športi, in v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila slušalke, je Hugo Teuschler poklical Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Razložil mu je za nenavaden klic in bil domala šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi suma umora očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu Supančiču so v spektakularni aretaciji v preddverju hotela sredi avstrijske prestolnice odvzeli prostost. V črni torbi, ki jo je nosil zraven, je imel dva noža in škarje.
Po umoru mame Stanislave leta 2003 so ga spoznali za neprištevnega. Za nameček ga je ista sodnica, kot mu sodi tudi za umor očeta, vtaknila na psihiatrijo na Pohorski dvor. Menda so strokovnjaki ocenili, da ni sposoben niti spremljati obravnave, zato ga menda sploh niso pripeljali na sodišče, ampak so mu sodili v nenavzočnosti. Med zdravljenjem na psihiatriji je spoznal ljubezen svojega življenja, prav tako tamkajšnjo pacientko. Po vsega treh letih so Roberta odpustili in z dekletom je nadaljeval razmerje. Vse do leta 2010 je občasno obiskoval partnerico v njenem stanovanju, a ko je spoznala drugega moškega, se je Robiju zmeglilo pred očmi. Možakarja, ki je bil profesor na eni izmed fakultet, se je iz ljubosumja lotil s pestmi.
»Zelo rad imam svojega očeta. Ne spominjam se dogodkov, zato tudi priznal ne bom,« je na predobravnavnem naroku govoril in trdil, da je njegov oče še živ. »Težko sprejmem, da bi kdo napisal, da je moj oče mrtev. Počutim se zelo čustveno in duševno prizadetega,« je nadaljeval. Toda neprišteven Robi naj ne bi bil, tako naj bi med pregledom obtoženega ugotovil psihiater Mladen Vrabič. Po njegovih ugotovitvah so Roberta Supančiča z oddelka za forenzično psihiatrijo nemudoma premestili v priporno celico, od koder ga danes pot pelje na sodišče.