LJUBLJANA – Znana je zgodba o ljubljanski kriminalistki Maji Tanasić, ki so jo kolegi obremenili, da je po strahovitem junijskem umoru v Kresnicah skrivala krvnika poštarice Anice Likovič. Imajo dokaz, saj so v njenem ljubljanskem stanovanju našli britvico z DNK-sledmi obtoženega Blaža Ereiza.

Toda namesto da bi Tanasićeva osramočena dala odpoved (kmalu so jo sicer odpustili) in se sprijaznila s posledicami svojega kaznivega dejanja, je krenila v protinapad. »Nisem skrivala morilca, da je bil dan po dejanju v mojem stanovanju, mi je povedal moj tedanji partner, ki je takrat v njem spal,« je povedala v pogovoru za Slovenske novice, prejšnji teden pa se je na ljubljanskem delovnem sodišču začel sodni proces, v katerem Tanasićeva toži policijo in zahteva svojo službo nazaj.

Zgodba odpuščene kriminalistke

Marsikaj nam je še povedala Tanasićeva, ki je prepričana, da je iz službe odletela »zaradi lažnih obtožb svojih podkupljenih kolegov, ki so vzbujali upravičen sum, da sodelujejo v kaznivih dejanjih in so prejemali podkupnine«.

Ni pa zanikala, da je Ereiza poznala. »Bil je prijatelj mojega bivšega. Zaradi njega je prihajal k meni v stanovanje. Dan po zločinu ga tam z mojo vednostjo ni bilo. Soseda je videla nekoga, kako skozi okno pleza v to pritlično stanovanje. Naj raje moji nekdanji kolegi povedo, ali nisem bila prav jaz tista, ki jih je ob hišni preiskavi opozorila na to, meni neznano žiletko. Sicer je sploh ne bi zasegli.«

Tanasićeva sicer priznava, da se je po umoru (ta se je zgodil 21. junija) tudi sestala z Ereizom, vendar pa vztraja, da se ji ni niti sanjalo, da je postal morilec. Pri njej je bil v stanovanju 22. junija, prijeli so ga 23. junija med filmsko akcijo v bližini ljubljanske železniške postaje. »Šele na dan aretacije sem tudi izvedela, da je osumljen umora. Šefa Valterja Zrinskega sem prosila, naj mi pokaže osumljenčevo fotografijo. Bil je Ereiz in o tem sem sestavila uradni zaznamek. Popoldne sva šla s partnerjem na kosilo v kitajsko restavracijo prek železniške postaje. Tam sem ga videla in takoj poklicala Zrinskega. Da, po moji zaslugi so prijeli to tako zelo iskano osebo,« je razlagala svojo resnico.

Blizu konca za umor

V zadevi Ponujanje zatočišča morilcu bojda še vedno poteka predkazenski postopek, česar pa ne moremo potrditi, saj se na tožilskem oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili požvižgajo na naše novinarsko vprašanje.

Sojenje o tem, ali bo moral MNZ vzeti Tanasićevo nazaj v službo, se je torej šele začelo, se pa že bliža h koncu proces zaradi kresniškega umora. Na zatožni klopi sedita Blaž Ereiz, ki je priznal, da je med ropom v poštarico izstrelil smrtonosno kroglo, ter Denis Softić, ki je tistega dne z Ereizom oropal pošto v Divači, mu nato priskrbel pištolo za rop v Kresnicah, v katerem pa neposredno ni sodeloval. Vstopil je, plačal položnico, se vrnil v avto, Ereizu povedal, da je zrak čist, ta pa je na pošto odšel sam. Ter storil, kar je pač storil, in za to bo plačeval z dolgimi leti zapora.

Umoril, nato častil

Zakaj sploh uvod o Tanasičevi? Ker je na včerajšnjem nadaljevanju sojenja zaradi kresniškega umora na prostor za priče stopil tisti, ki ga je omenjala v svojih pripovedih – njen nekdanji partner.

Ali se njena zgodba ujema s tisto, ki jo je na sodišču povedal Bojan A., letnik 1987, boksar in rokoborec, pa presodite sami.

»Softića poznam, Ereiza pa še veliko bolje. Bilo je 21. junija okrog petih popoldne (torej le kakšno uro po umoru Likovičeve), ko me je poklical Blaž. Hotel je, da se dobiva. Pri Figovcu sva se. Od tam sva krenila v Staro Ljubljano. Govoril mi je, da je na stavah zadel 180 evrov, potem pa začel častiti. Jaz sem športnik, zato sem pil brezalkoholne pijače, on si je naročal koktajle. Rekel je, da me časti z masažo v Atlantisu, a je ta v BTC odpadla, saj nisva bila naročena. Preselila sva se v City park, kjer se nama je pridružilo moje dekle Maja. Šli smo jest v kitajsko restavracijo.«

S punco sta se, nadaljuje Bojan A., zelo pozno vrnila k njej domov. Naslednjega jutra je odšla Maja v službo, on pa je spal. Ereiz ga je klical vsaj 10-krat, toda ni slišal zvonjenja.

»Potem se je nenadoma postavil pred menoj, skozi okno je splezal noter. Prosil me je, ali se lahko stušira in obrije. Dovolil sem mu. Prosil me je, ali mu dam kaj za obleči, saj je že dlje v istih oblačilih. Odpeljal sem ga v center do železniške postaje, jaz pa sem skočil domov po majico in kratke hlače. Smilil se mi je, zato sem mu dal oblačila. Preoblekel se je na stranišču lokala. Ko je bila ura tri popoldne, sem šel po Majo, on je čakal v lokalu. Okrog 16. ure smo se razšli.«

Bojan A. niti s črko ni omenjal, kaj se je dogajalo zatem. O tem, kaj je na policiji delala njegova nekdanja punca, pravi: »Še sam ne vem.« A da je tam zaposlena, je po njegovem zelo dobro vedel tudi Blaž Ereiz: »Saj jo je poznal že eno leto.« In se po umoru zatekel v njeno stanovanje.