Morilec nevaren zase in za okolico

TRNOVCI – Tri dni je minilo od grozovitega umora 55-letnega domačina Franca Krambergerja, a prebivalci Trnovcev v občini Sveti Tomaž na obronkih Slovenskih goric si še vedno niso opomogli. »Sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Nikoli ne bi pričakoval, da je zmožen česa takšnega. Poznam ga kot uslužnega mladeniča. Venomer je pomagal, in če bi ga zbudil ob treh zjutraj, ne bi zavrnil prošnje po pomoči,« nam je o 32-letnem morilcu Boštjanu Brezniku razlagal eden od domačinov. Med krajani je bil oče 10-letnega otroka znan tudi po svojih vratolomnih vožnjah, pa naj si bo z avtomobilom – za tega, mimogrede, sploh ni imel vozniškega izpita – ali z motorjem. Predvsem zaradi svoje drže na motorju se ga je v domačih krajih prijel vzdevek Jastreb.

Čeprav ima Boštjan Breznik na ormoški policijski postaji zajetno kartoteko, polno večjih ali manjših prekrškov, naj bi imeli možje postave zadnje čase zvezane roke. »Odkar je imel težave s srcem in pri sebi tudi venomer potrdilo, da je srčni bolnik, so ga morali pustiti pri miru. Četudi so ga ustavili, pa naj ga ne bi smeli odpeljati, saj jim je pod nos pomolil zdravniško spričevalo,« je ves ogorčen razlagal njegov svak in sin pokojnega Franca Dominik Kramberger. Da je k tragediji privedel koktajl psihične bolezni in alkohola, ne gre dvomiti. Boštjanova zunajzakonska partnerica Andreja Kramberger, s katero sta že več kot 10 let živela pri njenih starših v Trnovcih, je prepričana: »Moral bi jemati zdravila in ne piti alkohola.« Toda v hiši Krambergerjevih je bilo alkohola na pretek, tudi Boštjan se mu večkrat ni mogel upreti in je prepogosto pregloboko pogledal v kozarec.

Iskal kapljico

Tako je bilo verjetno tudi na usodni petek, ko je najprej pomagal doma spravljati seno, nato pa se je odpravil, kot je dejal domačim, na zasluženo pivo v sedem kilometrov oddaljeno gostilno na Gomili. Nedaleč od znanega razglednega stolpa, ki je bil opazovalni stolp nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, zdaj pa je priljubljena izletniška točka, je stopil v bar. Izvedeli smo, da je tja zahajal redno, spil pijačo ali dve. Ker tokrat s seboj ni imel denarja za poplačilo zapitka, je obljubil, da se bo popoldan vrnil. Rečeno, storjeno. Pozno popoldan je prišel še enkrat, takrat je imel s seboj že kolekcijo mesarskih nožev, ki so jih Krambergerjevi uporabljali za koline, z enim od njih pa je Francu zvečer prerezal vrat.

»Tragičnega dne me je popoldan poklical. Ne spominjam se, kaj je natančno želel, ampak mislim, da me je klical, da bi se oglasil na kozarec. Ker sem imel obveznosti in me ni bilo doma, sem ga zavrnil,« je ves ogorčen dejal Mihael Kramberger, tretji Krambergerjev otrok, ki pa je že pred časom pobral šila in kopita ter se preselil na svoje. Tudi domačim je bilo znano, da je Jastreb v opitem stanju zelo svojeglav. Četudi so ga svarili pred pretečo nevarnostjo, je sedel za volan avtomobila (po večini so bili neregistrirani) ali za krmilo motorja in oddivjal po vasi. Hitrost je bila njegova strast in to so vedeli vsi. Ko je Jastreb divjal, so cvilile pnevmatike. Tudi petkova nesreča, ko je le nekaj metrov pred domom z avtomobilom zletel s ceste in pristal v jarku, ni posebnost. Podobne prigode so bile zanj domala vsakodnevne.

Provokacije

Smrt Franca Krambergerja je njegove domače – sinova Dominika in Mihaela, hčerko Andrejo ter ženo Marijo – povsem strla. Marija je po neprespani noči po umoru končala v bolnišnici, od tam se bo vrnila na današnji pogreb, ko bodo Franca na domačem pokopališču pospremili na zadnji poti. Njen mož je veljal za delavnega. Četudi je bil brez zaposlitve – roko na srce, tudi izobrazbe ni imel –, je skrbel za domačo kmetijo in poprijel za delo še pri sosedih. Da so v hiši večkrat pele pesti, smo izvedeli. Kdo je koga, je težko soditi, a velikokrat naj bi bil tepen tudi Franc sam. Sin Dominik Kramberger nam je zaupal, da se Boštjana nikoli ni niti dotaknil, čeprav je bil fizično precej šibkejši: »Bila sta ga le kost in koža. Čeprav sem imel ves čas občutek, da me provocira, da bi nanj položil roko, sem se vedno zadržal. Ne bo takšen človek zatem, ko ga bom udaril, živel od mojih žuljev in me tožil za prestane bolečine.«

Policisti so Boštjana Breznika po prijetju odpeljali v pridržanje. Kot smo izvedeli na mariborski policijski upravi, zdravstveno stanje Boštjana Breznika ni bilo takšno, da bi ga bilo treba odpeljati na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, kjer je bil Jastreb tako ali tako stari znanec. V poznem nedeljskem popoldnevu so Breznika nato s kazensko ovadbo uboja odpeljali pred preiskovalnega sodnika na Ptuj. Ker so policisti njegovo dejanje ovrednotili le kot uboj – zna se primeriti, da bo tožilec dejanje prekvalificiral v umor –, mu grozi najmanj pet in največ petnajst let zapora. »Če bo pristal na psihiatriji, se to ne bo dobro končalo. Nevaren je zase in za okolico. Ali si bo sam kaj naredil ali pa bo kaj naredil komu drugemu. Najbolj pravično bi bilo, da kazen odsedi v zaporu, in ne na psihiatriji. Če bo v bolnišnici, bodo potrebovali falango policistov, ki bo pazila nanj, da ne bo pobegnil,« je sklenil Dominik in dodal, da je bolje, da očetovega morilca ne sreča ne v Trnovcih ne kje drugje.