Morilec je zdrav, sodnica nezadovoljna

MARIBOR – Sojenje psihopatskemu morilcu Robertu Supančiču, ki je decembra obglavil svojega očeta Boruta, se preveša v sklepno fazo. Že pred včerajšnjo obravnavo je bilo pričakovati, da bo sodnica Danila Dobčnik Šošterič končala sojenje, a se je zapletlo. Po skoraj dvournem suhoparnem branju listin, ki sestavljajo sodni spis, se je predsednica petčlanskega senata dokopala do najpomembnejše strani. Sodni spis, v katerem so bili podrobno opisani dogodki iz leta 2003 in podrobnosti o umoru obtoženčeve 49-letne mame Stanislave. Toda še preden je sodnica, ki 12 let stari spis pozna še predobro, saj je tudi takrat vodila sojenje, prebrala prvo besedo, je zagovornika, odvetnika Viktorja Osima, povprašala: »Želite izključitev javnosti?«

Prekaljeni mariborski odvetniški maček je le nedolžno skomignil z rameni, zatem pa odvrnil: »Zakaj? Mislim, da izključitev ni potrebna.« Sodnica se ni omehčala, saj je bila prepričana, da bi prisotni novinarji in študenti preveč izvedeli o zasebnem življenju 33-letnega Roberta Supančiča. Četico novinarjev je postavila pred vrata in dolgo prebirala spis, na katerem se je v vseh teh letih nabralo že za kakšen dober prst ali dva prahu. Zakaj jo je Robert Supančič pred ducatom let odnesel le s kaznijo obveznega psihiatričnega zdravljenja, tako še naprej ostaja skrivnost.

O sedanjem duševnem stanju obtoženega Roberta Supančiča je psihiater Mladen Vrabič na zadnji obravnavi razglabljal za zaprtimi vrati. Javnost je bila izključena, a smo kljub vsemu izvedeli, da je izvedenec ponovil, kar je trdil že pred časom: Robert Supančič je zdrav. Zaradi tega za izvedenca psihiatrične stroke tudi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ne pride v poštev. Prej kot na psihiatriji bi Mladen Vrabič obtoženega Robija Supančiča, ki je pred časom prevzel islamsko vero in zasovražil vse neverne Slovence, rad videl za rešetkami. In to za dolgo.

Zagovornik obtoženega Roberta Supančiča, odvetnik Viktor Osim, je ponovno predlagal, da naj sodišče za mnenje poprosi komisijo za izvedeniška mnenja v Ljubljani. Sodnica Danila Dobčnik Šošterič o predlogu ni odločala, temveč je sprejela salomonsko rešitev. Ker ni bila zadovoljna z odgovori izvedenca Mladena Vrabiča, bo psihiatra na začetku junija zaslišala še enkrat. Ni jih malo, ki menijo, da bi moral Robert Supančič za 15 let (kolikor je takrat znašala najvišja kazen) za rešetke že takoj po umoru mame Stanislave in poskusu umora sosede pred 12 leti.

Škarje in nož v črni torbi

Verjetno bi za Robertom Supančičem izginile vse sledi, če ne bi storil usodne napake. Kot je znano, je po decembrskem zločinu v Zgornji Kungoti sedel v očetov avto in pobegnil v avstrijsko prestolnico. Na Dunaju se je ustavil pred elitnim hotelom Kaiserhof blizu centra. V avli hotela se je veselo pogovarjal s tamkajšnjimi turisti, nato pa s telefona pri recepciji poklical šahovskega prijatelja iz Gradca in mu dejal, da ima dovolj Slovenije, da se čuti zasledovanega in da čaka na prevoz v Nemčijo.

Med drugim mu je razložil, da se ukvarja z borilnimi športi, in v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila slušalko, je Avstrijec poklical brata Robertovega očeta Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Povedal mu je o nenavadnem klicu in bil šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi suma, da je umoril očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu Supančiču so v spektakularni aretaciji v preddverju hotela odvzeli prostost. V črni torbi, ki jo je nosil s sabo, je imel dva noža in škarje.

Motiva za nagnusni umor ne poznamo, podobno kot pred 12 leti, ko je 49-letna Stanislava Supančič obležala v mlaki krvi na hodniku četrtega nadstropja bloka v Prušnikovi ulici. Kako brezbrižen je bil mladi morilec takrat, priča tudi to, da se je po umoru in poskusu umora sosede preoblekel v pižamo in hladnokrvno legel v posteljo.

Robertu Supančiču ni bilo treba dolgo preživeti pod nadzorom psihiatrov. Že leto po obsodbi je skupina strokovnjakov odločala o njegovi izpustitvi na prostost, čeprav bi lahko zdravljenje trajalo deset let. Takrat so menili, da je za izpustitev še prezgodaj. Zato pa je komisija psihiatrov zeleno luč prižgala po komaj treh letih zdravljenja, ko so ocenili, da se je sposoben vrniti v normalno življenje. Čeprav so vedeli, kako zelo rad ima borilne veščine, niso imeli prav nobenih pomislekov pred tem, da bi spustili nepredvidljivega morilca. Posledice so znane.