MARIBOR – Po umoru 64-letnega Boruta Supančiča iz Zgornje Kungote v začetku letošnjega decembra je domnevni morilec, njegov 33-letni sin Robert Supančič, pobegnil z očetovim osebnim avtomobilom. Preiskovalci so slutili, da se je odpeljal v sosednjo Avstrijo, saj Zgornja Kungota leži le nekaj kilometrov od slovensko-avstrijske meje. Da so ga prijeli nekje v bližini Dunaja, je bilo znano kmalu po prijetju. Izvedeli smo še nekaj podrobnosti aretacije. Avstrijski policisti so Roberta Supančiča prijeli domala v središču Dunaja. Po naših zanesljivih podatkih so vsega štiri ure po umoru avtomobil nissan micra s slovenskimi registrskimi tablicami odkrili v četrtem okrožju Wieden.
Triintridesetletnik se aretaciji naj ne bi upiral. Ker so avstrijski policisti vedeli, da obvlada borilne veščine, so bili še posebno pozorni. Kaj je počel le nekaj sto metrov od strogega središča avstrijske prestolnice, ni razkril niti preiskovalcem naših severnih sosedov. Nedvomno je imel načrt, da se pomeša med ljudi, v množici ga pač ne bi prepoznali. In gneča je v predbožičnem Dunaju velika, saj se v lepo okrašeno mesto vijejo kolone tujih in domačih turistov. Ko bi se gonja za njim polegla, bi poniknil nekje v Nemčiji, so nam dejali dobro obveščeni viri. Toda zgodba se je na srečo končala drugače.
Narok šele čez 20 dni
Sicer so slovenski policisti takoj po obvestilu avstrijskih kolegov, da so osumljenega Roberta Supančiča ujeli, predvideli, da bo v Slovenijo prispel v dobrih desetih dneh, pa so se ušteli. Mariborsko tožilstvo je na sodišče že podalo zahtevo za preiskavo zaradi suma umora in istočasno predlagalo, da se zoper osumljenca odredi pripor. A kaj, ko Roberta Supančiča še vedno ni v Sloveniji. Izvedeli smo, da je še vedno v največjem avstrijskem zaporu Josefstadt sredi Dunaja. Tam naj bi bival skupaj s 1056 zaporniki in čakal na izročitev Sloveniji. Dobro obveščeni viri so nam dejali, da te pred drugo polovico januarja zagotovo ne bo, saj je šele za sredino januarja prihodnjega leta razpisan narok pred avstrijskimi organi v zvezi z izročitvijo.
Do takrat se bodo slovenski pravosodni organi ukvarjali z umorom, a brez storilca. Ta bo še nekaj časa sedel za rešetkami avstrijskega zapora, družbo mu bodo delala tudi znana imena iz kriminalne scene naših severnih sosedov. Da naj bi bil avstrijski zapor Josefstadt prej bolj podoben hotelu kot zaporu, so opozarjali že avstrijski novinarji pred petimi leti. Roberta Supančiča bodo, preden ga bodo izročili Sloveniji, najprej zaslišali. Kako tudi ne, ko pa se vsaj avstrijski mediji ne morejo načuditi, da je za umor mame Stanislave pred enajstimi leti sedel vsega tri leta, in še to na psihiatriji, zatem pa bil odpuščen kot ozdravljen.
Odrezana glava
Tudi vsega hudega vajeni preiskovalci so bili ob decembrskem umoru šokirani nad grozovitim prizorom v stanovanjski hiši Supančičevih v Zgornji Kungoti 12r. Izvedeli smo, da naj bi 33-letnik svojega očeta med psihopatskim napadom dodobra (po)rezal. Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli celo, da je očetu z nožem odrezal glavo, tako da je ta ležala nekaj metrov od trupla. Kaj ga je vodilo v tako nagnusno dejanje, je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Pravega motiva ni razbrati, kot ga ni bilo pred enajstimi leti, ko je Robert Supančič prvič napadel starše. Takrat je nastradala mama Stanislava, tokrat oče Borut.
Dogodka iz aprila 2003 se nekateri prebivalci bloka na Prušnikovi 28 spominjajo še danes. »Bilo je grozovito,« nam je dejala starejša gospa in odkimavala z glavo. Mnogi imajo družinsko tragedijo še vedno pred očmi, kot bi se zgodila včeraj. Umorjena 49-letna Stanislava je ležala v mlaki krvi na hodniku četrtega nadstropja. Sostanovalci so tudi slišali, kako se je takrat 21-letni Robert upiral aretaciji in so ga obvladali šele strokovni prijemi treh policistov. Poznavalcem razmer pa je nedojemljivo, da je Robert Supančič potem, ko je umoril mamo in skoraj smrtno poškodoval še sosedo, oblekel pižamo in legel v posteljo k mirnemu spancu.
Farsa z zdravljenjem
Sojenje za umor in poskus umora je potekalo za zaprtimi vrati. Obsodba je bila znana vnaprej, saj je izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da je bil Robert Supančič v času tragedije neprišteven. Konec leta 2003 je postala sodba, ki je določala varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, pravnomočna. Toda njegovo prestajanje kazni oz. zdravljenje se je razvilo v pravo farso. Že eno leto po obsodbi je skupina psihiatrov odločala o tem, da bi Supančiča izpustili na prostost, čeprav bi lahko zdravljenje trajalo deset let. Takrat so menili, da je za izpustitev še prehitro.
Zato pa je komisija, sestavljena iz psihiatrov, prižgala zeleno luč za izpustitev Roberta Supančiča že leta 2006. Po vsega treh letih zdravljenja so strokovnjaki menili, da je ozdravljen, ponovno sposoben za normalno življenje. Četudi so vedeli, da ima zelo rad borilne veščine, niso imeli prav nobenih pomislekov, da se nepredvidljivi morilec vrne med normalne ljudi. Izvedeli smo še, da se je zatem še tri leta (do 2009.) ambulantno zdravil, zatem pa mu ni bilo treba več obiskovati psihiatrov. Izvedeli smo, da mu naj ne bi bilo treba jemati tablet in da je veljal za ozdravljenega. Medtem so sosedje v Kungoti, ki so vedeli za zločin izpred enajstih let, menili drugače. Roberta so si zapomnili po njegovi glasni glasbi, ki jo je bila primorana poslušati vsa okolica, in po obsedenosti z borilnimi veščinami, bil je sposoben ure in ure delati sklece.
Porotnik
Borut Supančič je bil upokojenec, ki pa je devet let deloval tudi kot sodnik porotnik na mariborskem delovnem sodišču. Bolj kot očeta pa naj bi Robert Supančič v zvezde koval svojega strica Darka Supančiča. To je šahovski mojster, ki naj bi ga Robert naravnost oboževal, večkrat pa naj bi strica tudi izzval na dvoboj za šahovnico. Prav stric naj bi bil tisti, ki je našel bratovo truplo v Zgornji Konguti, ko je prišel na obisk.