Morilec iz dunajskega
 aresta v domačo celico

MARIBOR – Dogajanje okrog 33-letnega Roberta Supančiča, ki naj bi v začetku decembra lani brutalno umoril svojega očeta Boruta, je poldrugi mesec po tragediji v stanovanjski hiši v Zgornji Kungoti kar nekoliko potonilo v pozabo. Toda slovenski varnostni organi so se vseskozi trudili, da bi morilca pripeljali v deželo na sončno stran Alp in ga tu postavili pred sodnike. Kot smo izvedeli, je včeraj napočil dan, ko je na mejnem prehodu Šentilj sledila primopredaja osumljenca. Avstrijski varnostni organi so slovenskim kolegom predali osumljenca za enega najbolj okrutnih umorov zadnjih let na slovenskih tleh.

»Avstrijski pravosodni organi so našega državljana, osumljenega umora v Zgornji Kungoti, na podlagi evropskega naloga za prijetje izročili slovenskim pravosodnim organom,« nam je včeraj tudi uradno potrdil Drago Šketa, vodja mariborskega okrožnega tožilstva. Izvedeli smo še, da je bil osumljeni še včeraj opoldne prepeljan na zaslišanje k mariborskemu preiskovalnemu sodniku. Ta je zanj po pričakovanjih odredil pripor. »Pristojni državni tožilec je na preiskovalni oddelek okrožnega sodišča v Mariboru vložil zahtevo za preiskavo zaradi suma umora,« je še dodal Drago Šketa. Roberta Supančiča so namestili v mariborskih zaporih, kjer bo verjetno počakal do začetka sojenja za umor.

Zaslišanje na Dunaju

Vsega štiri ure je bil Robert Supančič po umoru na begu, ko je v Slovenijo prišla novica, da so ga prijeli pri severnih sosedih. Znano je namreč, da je po brutalnem umoru pograbil ključe avtomobila svojega očeta in se z nissan micro odpeljal čez bližnji opuščeni maloobmejni prehod v Avstrijo. Sicer so slovenski policisti pričakovali, da se bo izročitev zgodila hitreje, govor je bil o desetih dneh, a se je zavleklo na poldrugi mesec. Zakaj? Izvedeli smo, da so Avstrijci šele prejšnji torek izvedli narok pred svojimi pravosodnimi organi in med drugim želeli izvedeti, kaj je Robert Supančič počel le nekaj sto metrov od strogega središča avstrijske prestolnice. A tega, kaj je počel v četrtem okrožju Wieden, ni razkril niti njim.

Nedvomno je, da je imel načrt, da se pomeša med ljudi, da ga v množici ne bi prepoznali. In gneča je v predbožičnem Dunaju velika. Ko bi se gonja za njim polegla, bi poniknil nekje v Nemčiji, so nam dejali dobro obveščeni viri. Toda zgodba se je na srečo končala drugače. Šele po zaslišanju na avstrijskem sodišču so bili podani vsi pogoji za deportacijo Roberta Supančiča v domovino. Včeraj zjutraj je dvojni morilec zapustil celico zapora Josefstadt sredi Dunaja in se pod budnim očesom pravosodnih policistov odpravili proti Mariboru. Razmere v največjem avstrijskem zaporu so bile podobne hotelskim, četudi naj bi jih bilo trenutno tam zaprtih več kot 1200, uradno pa je prostora le za dobrih 1050. Predaja naj bi potekala brez težav, smo še izvedeli.

Obglavljen

Zakaj sta se 6. decembra lani tragično sprla sin in oče, je še zmeraj zavito v skrivnost, saj je Robert Supančič molčal tudi pred slovenskim preiskovalnim sodnikom. Izvedeli smo, da je bil 64-letni Borut Supančič upokojenec, ki pa je devet let deloval tudi kot sodnik porotnik na mariborskem delovnem sodišču. Bolj kot očeta pa naj bi Robert Supančič spoštoval svojega strica Darka Supančiča, sicer šahovskega mojstra. Prav stric Darko naj bi bil tisti, ki je v sobotnem jutru našel bratovo truplo v Zgornji Kungoti, ko je prišel na obisk. In bil šokiran, saj naj bi storilec očeta med psihopatskim napadom dodobra (po)rezal. Očetu naj bi z nožem odrezal glavo, tako da je ta ležala nekaj metrov od trupla.

Pravega motiva še vedno ni razbrati, kot ga tudi ni bilo pred enajstimi leti, ko je Robert Supančič prvič napadel starše. Takrat je bila žrtev njegova mama, 49-letna Stanislava Supančič, ki je obležala v mlaki krvi na hodniku četrtega nadstropja bloka na Prušnikovi ulici 28. Kako brezbrižen je bil mladi morilec takrat, priča tudi, da se je po umoru in poskusu umora sosede meni nič, tebi nič preoblekel v pižamo in mirno legel v posteljo. Sojenje za umor in poskus umora je takrat potekalo za zaprtimi vrati. Obsodba je bila znana vnaprej, saj je izvedenec psihiatrične stroke ugotovil, da je bil Robert Supančič v času tragedije neprišteven.

Toda dolgo Robertu Supančiču ni bilo treba živeti pod kontrolo psihiatrov. Že eno leto po obsodbi je skupina psihiatrov odločala o njegovi izpustitvi na prostost, čeprav bi lahko zdravljenje trajalo deset let. Takrat so menili, da je za izpustitev še prekmalu. Zato pa je komisija psihiatrov zeleno luč prižgala po vsega treh letih zdravljenja. Strokovnjaki so menili, da je znova sposoben za normalno življenje. Četudi so vedeli, da ima zelo rad borilne veščine, niso imeli prav nobenih pomislekov, da se nepredvidljivi morilec vrne med normalne ljudi. Posledice so znane.