PREDDVOR – Sredi letošnjega maja so na Francariji, predelu Preddvora, okoli poldneva čisto navadnega dne štirje otroci med prepirom v prvem nadstropju večdružinske hiše ostali brez mamice. Hladno orožje je nad Mirjano dvignil mož Janez Fortun. Nož je švignil v Mirjanino telo pred najmlajšimi in ji grozljivo pretrgal nit življenja.
Prestavili narok
Policija je morilca, sam jih je poklical, priprla, pa jim je v lisicah ušel s policijske postaje v Kranju. Ni prišel daleč, saj so možje v modrem sprintersko pohiteli za njim in ga ujeli, še preden je prišel na drugo stran ceste. Po dveh dnevih so ga pripeljali na zaslišanje k preiskovalni sodnici, ta je zanj odredila pripor. Konec avgusta naj bi se na kranjski sodniji opravil predobravnavni narok, a se je po četrt ure končala procedura, še preden se je sploh uradno začel. Pred uvodnim delom postopka na sodišču, na katerem obtoženi običajno pove, ali je kriv ali ne, je sodnici Andreji Ravnikar v besedo odločno segla odvetnica obtoženega Renata Godnjov Špik z željo, da se narok prestavi zato, ker je vabilo prejela šele pred nekaj dnevi.
»V tako kratkem času obramba ne more priskrbeti vseh potrebnih listin in predlagati vseh prič,« je dejala zagovornica. Narok je bil res prestavljen, kdaj bo, se še ne ve. Pozneje je pred sodiščem odvetnica novinarski srenji navajala, da želi obramba v spis vključiti dodatna izvedeniška mnenja za varovanca: »Ni jasnega odgovora na vprašanje, ali je bilo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ali je šlo morda za neprištevnost. Obtoženi se dogodka ne spominja,« je pojasnjevala Godnjov Špikova.
Čustveni zapisi Fortuna
Kronisti dogajanja pod Alpami, ki smo vajeni precej bizarnega, hudega in nenavadnega, smo se včeraj kljub izkušnjam spogledovali ob odpiranju pošte. Presenetilo nas je pismo morilca Janeza Fortuna, ki nam ga je z jasno željo po objavi poslal iz pripornih prostorov. Vljudno, čeprav z okornimi besedami, nas nagovori in potem povpraša za nasvet, kako naj naveže stik s svojim najstarejšim sinom in ženo, s katero je bil poročen pred Mirjano, češ da naj bi prav naša objava njegovega imena in priimka pripeljala do tega, da je sin prekinil stike z njim.
Nato nadaljuje svoje videnje dogajanja tistega usodnega majskega dne (citate objavljamo nelektorirane): »Če bi v svojem primeru ali tragediji imel kakšen naklep dejanja, bi si pridobil orožje, vendar je bila med nama z Mirjano velika ljubezen.« Problem je dosegel vrhunec z umorom, Janez Fortun vali krivdo na bližnje sorodnike, ki so po njegovem ženo hujskali proti njemu in mu hkrati odvzeli tablete helex: »Tako da se nisem mogel pomiriti in sem segel po alkoholu, kar je v kombinaciji s tabletami cipralex in mirzaten pripeljalo do neprištevnosti in tragedije. Vendar zaradi prisotnosti otrok ni prišlo še do tega, da bi si še sam vzel življenje.«
Fortun si sam ni sodil, ker so bili v bližini otroci, kljub temu pa jim je na krut način za vedno odvzel mamico. V svojem pisanju trdi: »Za tragedijo sva oba z ženo odgovorna. Žena, ker je velikokrat začela prepir pred otroci in razbijala kozarce.« Besede nato stečejo na temo, ki je slovenskemu življu prevečkrat znana kot vzrok za družinska nesoglasja in tragedije – alkohol. Fortun piše naprej o psihičnih težavah pokojne, ki naj bi celo iskala zdravniško pomoč, a je bila namesto na terapije, tako trdi priprti morilec, odpravljena s predlogom, naj gre molit na Brezje. Fortun še trdi, da je klical na Center za socialno delo Kranj, kjer naj bi mu pristojna le odvrnila, naj bo strpen do svoje žene.
Izpoved ali taktika?
»Vem, danes ko razmišljam o vsem, bi lahko šla vsak svojo pot ali pa bi na CSD lahko opravila kakšni sporazumni dogovor. Zaradi psihičnih težav in tablet sem bil res v krizi, ne bi smel poseči še po alkoholu, lahko bi bilo vse drugače, otroci si res ne zaslužijo izgube mamice in očeta, niso oni krivi za najino nesoglasje oz. fizično obračunavanje.« Proti koncu pisma Janez Fortun, ki naj bi bil (vsaj) delno neprišteven, navaja, da so preiskovalci na kraju tragedije, v prvem nadstropju hiše žalosti na Francariji, našli dva noža in da naj bi bilo na obeh najti sledi DNK njega in njegove žene. Na kaj namiguje Fortun, ni jasno, morda bo to znal podrobneje obrazložiti na sojenju oziroma že morda prej, na predobravnavnem naroku.
Kaj pomeni pismo Janeza Fortuna, naslovljeno na najbolj bran slovenski dnevnik? Ali je to javna izpoved, ki jo je želel deliti z vsemi in si tako olajšati vest? Ali pa gre morda za taktiko obrambe pred novim datumom predobravnavega naroka, kjer bi se s priznanjem krivde Janez Fortun sicer otresel dolgotrajnega sojenja? Naj bo tako ali drugače, Mirjano Fortun so prezgodaj položili v grob, tistemu, ki je kriv za to, pa se bo pravično odmerila kazen za zločin, ko je otrokom hipoma vzel mamico. Temu se pač Janez Fortun ne bo mogel izogniti.
Še danes se spominjamo cmoka, ki je zastal v grlu vsem tistega žalostnega majskega popoldneva v Preddvoru. Sosedom, ki so kukali izza zastrtih oken, vsega hudega vajenim policistom, kriminalistom ter poročevalcem s terena, ko se je iz stanovanja prineslo rdečo škatlo z oblačili otrok. Počasi so šli po stopnicah navzdol in v avtomobila, ki sta jih odpeljala stran, stran od kraja, kjer je nekaj ur prej izdihnila njihova mamica. »Je bila v škatli kakšna posebej jim ljuba igračka? Taka, da se bodo lahko stisnili k njej, ko bodo prvi večer v življenju čakali na spanec, ne da bi jim lepe sanje zaželela njihova mami. Kdo jim bo prebral pravljico, jim na podrgnjeno koleno nalepil obliž, kdo bo nadomestil te drobne ljubeče malenkosti, ki jih lahko ponudi samo mamica? Se bodo lahko potolažili v naslednjih večerih, ko bo prvi šok popuščal in bo zavedanje vse večje, zavedanje, da jim je njihov očka odvzel to, kar so imeli najraje?« smo se spraševali takrat in dodajali, da ko bi znali, ko bi jim le zmogli na naše časopisne strani zapisati vsaj besedo, stavek za tolažbo. Še danes jih ne najdemo. |
