CELJE – Anđa Klarić, 16-letno dekle iz Košnice pri Celju, se je v ponedeljek, 16. januarja 1990, zgodaj zjutraj odpravila v šolo. Bila je rejenka pri družini Verbič, usodnega dne jo je del poti do Celja peljal domači sin Marjan. Nato je dekle preprosto izpuhtelo.
V 25 letih, kolikor je minilo od skrivnostnega izginotja in umora Anđe Klarić, je bilo o nesrečnem dekletu napisanih mnogo prispevkov. Iz leta v leto, ob obletnicah dveh datumov – 16. januar 1990, ko je Anđa izginila, in 8. maj istega leta, ko so našli njeno truplo – se nekateri še spomnijo in se vprašajo, ali bo skrivnost kdaj pojasnjena.
Ponavlja se vprašanje, kdo bi lahko bil storilec okrutnega umora mlade, prikupne in, vsaj na pogled, srečne deklice, ki pa ji življenje nikakor ni bilo naklonjeno. V družini Verbič v Košnici se je znašla po spletu okoliščin, ko ji je bilo komaj sedem let.
Rodila se je 4. maja 1973 v Bistrici pri Jajcu v Bosni. Oče Franjo Klarić, gradbeni delavec, se je kmalu po poroki odpravil v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Zaposlil se je v Celju, tu je spoznal Karla Verbiča iz Košnice. Ker se je Anđa rodila s prirojeno napako, izpahom kolkov, jo je na zdravljenja pripeljal v Slovenijo. Verbičeve je prosil, ali bi lahko nekaj časa skrbeli za deklico, ki je morala prestati kar osem operacij. Sčasoma so zdravniki povsem upravičili očetova pričakovanja in deklica je normalno zaživela.
Nato je vmes posegla tragedija. Oče Franjo je leta 1979 umrl v prometni nesreči in Anđa je ostala pri Verbičevih, ker zdravljenje še ni bilo povsem končano. Vzeli so jo za svojo. V družini, kjer so imeli še sina in hčer, so se spletle pristne vezi z deklico.
Policijska statistika v zadnjih letih beleži veliko raziskanost najhujših kaznivih dejanj. Toda kljub razmeroma optimistični statistiki je v Sloveniji od leta 1990 neraziskanih skoraj 40 najhujših kaznivih dejanj. Kriminalisti naj bi se še vedno ukvarjali z 39 nepojasnjenimi umori ali izginotji; izginotje in umor Anđe Klarić iz Košnice pri Celju sta med njimi. |
Pri Verbičevih se je tako udomačila, da se je bala, da bi jo ob kakšnem obisku pustili v Bosni. Tam, v svoji domovini, je bila zadnjikrat leta 1988, leto pozneje se je zadnjič srečala z mamo Luco Klarić.
V času izginotja je obiskovala prvi razred obrtno-konfekcijske smeri v celjski srednji šoli Borisa Kidriča. »Anđa je bila včasih nekoliko nezadovoljna, nesrečna, zadnje mesece pred izginotjem se je malce zaprla vase,« so po tragičnem odkritju povedali pri Verbičevih. In dodali: »Nič posebnega, kateri otrok pa ni tak?«
Izginotje
Usodnega dne, 16. januarja 1990, se je nenavadno zgodaj odpravila v šolo. Prosila je Marjana Verbiča, ki ji je bil kot brat, da jo zapelje del poti. Pozneje je pojasnil, da ga je pri mostu čez Savinjo v Celju prosila, naj jo odloži. S seboj je imela šolsko torbico z zvezki ter zdravstveno knjižico. Odložil jo je in se odpeljal v službo v Žalec.
Od tega trenutka dekleta ni videl nihče več. Nič, popolna tema. Ko se do večera ni pojavila doma, je Danica Verbič poklicala šolskega ravnatelja, ki je povedal, da Anđe tega dne sploh ni bilo v šolo.
Takrat je padlo nekaj pikrih na račun policije. Danica Verbič, ki je obvestila policijo, je očitala, da so jo prepozno začeli iskati. »Rekli so mi, naj še malo počakamo, morda bo prišla domov,« se je spominjala. Potem sta se začeli mučno iskanje in poizvedovanje, toda o Anđi ni bilo nobene sledi. Šele 8. maja istega leta so v greznici ob avtocesti pri Framu našli njeno razpadajoče truplo, Verbičevi so jo spoznali po oblačilih.
Med preiskavo so bili pozorni na dejstvo, da se je Anđa zadnje mesece nekoliko čudno obnašala. »Verjetno je imela svoje skrivnosti, toda dotlej je v glavnem zaupala, če ne meni, pa hčerki Tatjani, ki je bila tedaj stara 27 let. Šele pozneje smo izvedeli, da je Anđa včasih malce izkoristila tiste urice, ko ni imela pouka. Toda ni pohajkovala. Ali je imela fanta? O tem ni govorila. Toda vedela sem, da jo nekaj muči, a ni povedala, kaj.«
Šele pozneje se je pojavilo tudi vprašanje, ali ni bila Anđa nemara noseča. Temu seveda sledi vprašanje, s kom bi lahko dekle zanosilo. Toda človeka, s katerim naj bi imela razmerje, niso odkrili. Še vedno obstaja sum oziroma možnost, da je imela skrito razmerje, da nihče ni smel zvedeti, če je bila res noseča. Ker bi se zvedelo tudi, s kom. Ponuja se odgovor o tragičnem scenariju – Anđo in plod (nedovoljene) ljubezni je bilo treba skriti, umakniti za vselej. In zgodil se je umor.
Kriminalisti so podatke seveda začeli zbirati na Anđinem domu, pri Verbičevih. »Sina Marjana so celo pridržali za 48 ur,« je povedal gospod Verbič, »ker je pač Anđo zadnji videl. Bil je tudi na poligrafu.«
Zadnji je videl Anđo živo
Marjan Verbič se je znašel v vrtincu zasliševanj, nastopal je tudi v bolj ali manj zlobnih govoricah in tudi mi smo ga pred desetletjem povprašali o njegovem odnosu z Anđo. »Če si z nekom ves čas skupaj, ga imaš za svojega; Anđo sem imel za sestro. Ko je izginila, nam je bilo vsem hudo. Poligraf? Ja, ni mi bilo lahko. Obravnavajo te kot največjega zločinca. Njihove metode so neprijetne. Delali so kot v ameriških filmih; morilec je gotovo nekdo iz družine.«
Nekaterih podrobnosti o dogajanju usodnega dne se ni spominjal, potrdil pa je, da jo je odložil tam, kjer je želela. Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, je ne bi peljal, je dejal. Tudi on je slišal za namige, ki so ga spravljali v nekakšno zvezo z Anđo, vendar je zagotovil, da je to neumnost. »Imel sem punco, Anđa je bila zame premlada. Če bi že kaj pomislil, bi še malo počakal. Nosečnost? O tem nihče nič ne ve.«
Marjan si je nekaj sumničavih pogledov prislužil tudi zato, ker je trdil, da v Anđinem vedenju ni opazil nobenih sprememb, čeprav so vsi govorili, da je bila zadnje čase nekoliko čudna, zaprta vase. Tega ni opazil niti takrat, ko ga je prosila, ali jo lahko zapelje do Celja. »Nič drugačna ni bila kot druge dni, sicer pa, vsak ima svoje skrivnosti. Jaz Anđe nisem spraševal za njene.«
Bodo Anđine skrivnosti kdaj prišle na dan?
