ZAGORJE OB SAVI – Kdo ve, kakšne usode so doletele tiste, ki so preprosto izpuhteli in se znašli na policijskem seznamu pogrešanih ljudi. Pravo presenečenje bi bilo, če je denimo prva s seznama, ki sega do leta 1982, še živa. Ko je tedaj odšla od doma, je imela Jeseničanka Džovana Rodić 20 let. Če ni mrtva, je torej zdaj stara 51 let. Kaj pa preostalih 66 ljudi s seznama, za katere svojci ne vedo, kaj se je z njimi zgodilo? So le odšli nekam na lepše in s tujo identiteto živijo novo življenje? So na takem mestu storili samomor, da jih ne odkrijemo? So postali žrtve krutih morilcev, ki so poskrbeli za to, da jih ne najdemo? A klobčič skrivnosti za enega s seznama pogrešancev se je le začel odmotavati.
Priznanje, trupla pa ni
Bojan Regancin, rojen leta 1961, iz Lok pri Zagorju. Suhe postave, visok okrog 180 centimetrov, rjavi kratki lasje, rjavi brki, nazadnje je bil viden v Kisovcu in oblečen v modre kavbojke ter modro jakno. Pogrešan je od 24. avgusta 2013.
Odtlej so policisti preiskovali njegovo nepojasnjeno izginotje, zbiranje obvestil pa jim je očitno prineslo delovno zmago. In čeprav so v soboto na svoji uradni spletni strani objavili, da so v petek med drugimi kaznivimi dejanji obravnavali uboj, so se ovili v molk. »Ker ni vsak uboj enak uboju, včasih zadeve pač niso ali še niso za javnost,« je bil odločen mož postave z generalne policijske uprave.
»Imamo težave,« je priznal naš policijski vir. Težave? »Imamo priznanje osumljenca, nimamo pa trupla ...«
Pomagamo si še s tistim, kar so v soboto o svojem petkovem delovanju objavili na spletni strani Uprave za zaščito in reševanje: Ob 14.55 so člani PGD Zagorje mesto in PGD Loke začeli pregled struge potoka Medija na relaciji Kisovec–Zagorje do izliva v reko Savo zaradi iskanja pogrešane osebe, ki ni bila najdena.
»Priznanje torej imamo, a kaj nam to pomaga?« nadaljuje policist in dodaja, da so v četrtek odvzeli prostost možakarju, s katerim se je Regancin družil in popival in za katerega obstaja sum, »da ga je prav on zatolkel in vrgel v Medijo«. Sprva je bil kajpak trdoglav: »Nisem!«, potem so ga privili malce močneje in Kisovčan Sergej Kvartič, rojen leta 1973, se je bojda zlomil ter priznal.
Brat za bratom za zapahe
Kaj se je zgodilo, si je res nakopal smrtni greh in zakaj? V Lokah po vrsti odkimavajo, češ da nimajo pojma. Enako je v Kisovcu, večina nas pobara, ali gre za zgodbo o tistem pogrešanem moškem, in sprašuje, ali so ga našli. Nekateri, ki poznajo oba, pravijo, da je Regancin občasno živel pri Kvartiču v večstanovanjski hiši na kisovškem Trgu Pohorskega bataljona 14. »Ta Bojan je bil bolj miren, ta Sergej pa kar tečen,« pove mladenič, za katerega so v bližnjem bifeju zatrdili, da je njun prijatelj, a to zanika. »Kje pa, tako smo se poznali. Da naj bi torej Sergej Bojana?«
Izbrskali smo tudi nekaj Kisovčanov, ki že od četrtka slutijo, da se nekaj dogaja. Denimo starejša gospa: »A da bi bil to uboj? Zato pa jih je v četrtek bilo toliko okrog Kvartičevega stanovanja. Dva sta bila v naši policijski uniformi, dva pa v eni drugi, mislim, da je bila zelene barve.« Seveda, kriminalisti. »Tudi k meni je prišel eden. Sem ga vprašala, zakaj hodi. Jaz sem poštena, ničesar nisem naredila. Ko sem šla posedet na klopco pred stanovanjem, pa me je še okaral, da firbce pasem. Imam pa ja pravico sedeti na svoji klopci.«
Izvemo, da Sergej ni bil zaposlen (tudi Bojan ni bil – oba sta menda govorila, da sta bila varnostnika), domačinom bomo dali v usta izraz, da so bili »klošarji«, ki so se zbirali pri Kvartičevih in tam popivali. »Cel kup jih je hodilo tja. Kako so bili glasni, peli so, muziko navijali do daske. Sem si rekla, saj ne pijejo za moj denar, ampak za svojega,« pove domačinka.
S Sergejem sicer živi brat Edi, mati jima je umrla pred nekaj leti, oče je v izlaškem domu za starejše občane. »Edi je že nekaj dni spet doma. Vrnil se je iz zapora. Dve leti bi moral sedeti, pa je samo 20 mesecev. Zakaj je bil not? Saj veste, kako je, če človek ni pošten. Potem mora v zapor,« pravi gospa, ki je na videz poznala tudi Regancina. »Sem rekla tudi policistu, da je bil od 17. do 20. avgusta ziher tu. Nam je okrog ciprese porihtal, oplel je, s peskom je dvorišče pošodral.«
Še ena starejša dama se ob omembi suma, da je Sergej zatolklel Bojana, le namuzne. »Ah, to pomeni, da se bosta z bratom le zamenjala v zaporu.«
Sprehajal se
je po potoku?
V sobotnem popoldnevu so Sergeja Kvartiča privedli pred preiskovalno sodnico ljubljanskega okrožnega sodišča in ta ga je vtaknila v pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Menda je še toliko bolj sumljiv zaradi nenehnega menjavanja zgodb o tem, kaj se je po njegovem zgodilo z njegovim pivskim prijateljem.
Sumljivo je že to, da sploh ni on prijavil policiji, da ga pogreša, čeprav je bival pri njem. Ko so ga drugi prijatelji začeli barati, kje je Bojan, je enemu rekel, da sta še zjutraj zajtrkovala, potem pa je izginil. Drugemu je natvezil, da ga je nazadnje videl, kako jo s knjižico poštne hranilnice maha proti banki.
Na policiji je razlagal, da sta se že zvečer prej sprla, nato pa ga je le pospremil do potoka, v katerega je padel čez škarpo, zdaj pa trdi, da mu je pijani in tečni Bojan težil ter ga napadel, zato ga je le malce odrinil z ramo, in to ne zanalašč, on pa je brez težav vstal in se kar sprehajal po potoku. Odtlej ga ni več videl.
Do zaključka redakcije trupla niso našli, iskalna akcija se nadaljuje danes. Potok Medija, ki lahko ob ujmah dobi hudourniške razsežnosti – lani sta denimo v njem utonili potnici avtomobila – je bil po nekaterih ocenah med Regancinovim izginotjem visok kak meter. Več kot dovolj torej, da ga je že zdavnaj odneslo v Savo ali pa ga je v nedrjih vode skrila kaka korenina.
