Morilca, ki sta žrtev zlepila z lepilnim trakom, v zapor za 57 let

KOPER – Za okrutni umor 57-letnega Oliankija Vatovca iz koristoljubja, ki sta ga na zahrbtni način izvršila 10. marca lani na dvorišču njegove stanovanjske hiše v Čežarjih pri Kopru, so včeraj na koprskem okrožnem sodišču 61-letnemu Marku Markoviču iz Izole prisodili 30 let zapora, 32-letnemu Bolgaru Kosti Aleksandrovu pa tri leta manj. Obema je sodišče podaljšalo pripor, v katerem sta od 18. julija lani. Markovič se razglasitve sodbe ni udeležil.

Povabil ju je na kozarec

»Šlo je za skrbno načrtovan umor, pri katerem ni bil cilj obtožencev le Vatovčevo premoženje, temveč sta ga namenoma umorila in šele zatem prebrskala njegovo hišo in osebni avtomobil. Gre za dejanje z visoko stopnjo kazenske odgovornosti, ki terja visoko kazen,« je kratko obrazložitev sodbe začela predsednica petčlanskega sodnega senata Orjana Trunkl. Po sodničinem mnenju so kriminalisti dva meseca preiskovali, preden so prišli do prvih otipljivih sledi. Prva je bil osebni avtomobil volvo karavan, temne barve, ki ga je imel v uporabi Markovič in ga je na večer umora videlo več prič pred hišo žrtve. Ena od njih je videla, da v avtomobilu sedita dve osebi, druga pa le parkiran avtomobil. »Obtožena sta umor načrtovala dva dni prej, ko sta čakala na prihod Vatovca, ki je ta večer s prijateljem obiskal več gostiln v Pradah in Bertokih. Če bi imela namen polastiti se zgolj njegovega premoženja v hiši, je bil to idealen večer, da vlomita v hišo. Toda ne, odpeljala sta se in se vrnila čez dva dni. V nedeljo, 10. marca, sta ga ponovno pričakala pred hišo, in ko je Vatovec prišel domov, sta šla za njim proti dvorišču. Vatovec in Markovič sta se poznala, zato ju je tudi povabil na kozarec v klet. Izkoristila sta njegovo nepazljivost, in ko je imel obrnjen hrbet, sta mu začela zadajati usodne udarce s topim predmetom. Desetkrat sta ga udarila po glavi, pri čemer so bili štirje udarci tako siloviti, da so povzročili smrt. Vatovec ni takoj umrl, zato sta ga napadalca zvlekla v notranjost kleti, mu z eno hlačnico delovne obleke zamašila usta, zatem mu je Kosta Aleksandrov s širokim lepilnim trakom zvezal roki na hrbtu. Aleksandrov je imel na rokah rokavice, vendar je lepilni trak gumijaste rokavice poškodoval, zato so pozneje v nacionalnem forenzičnem laboratoriju na traku, s katerim je imela žrtev zvezani roki, odkrili tudi profil DNK Aleksandrova,« je omenila Trunklova in dodala, da sta se zatem oba napadalca napotila v stanovanjski del Vatovčeve hiše, kjer sta premetala vse prostore. Očitno sta iskala denar, saj med kriminalistično preiskavo po prijavljenem umoru kriminalisti v stanovanju niso našli ne denarja ne bančnih kartic.

Razkrili so ga čevlji

V sklepnih besedah v ponedeljkovih poznopopoldanskih urah je okrožna državna tožilka Vanja Chiara Bažec omenila, da je dokazni postopek potrdil vse očitke iz obtožnice. Za obtoženca je menila, da sta ju pohlep in sla po denarju vodila do tega, da sta posegla v najvišje varovano dobrino, v človeško življenje. Markovič se je preživljal s socialno podporo in priložnostnimi deli. Skupaj z Aleksandrovim sta obiskovala lokale in igralnice, kjer sta bila redna gosta. Po tožilkinih besedah sta dejanje skrbno načrtovala in se nanj pripravljala. Vatovca sta hotela ubiti že 8. marca, vendar jima je načrt spodletel, ker ga takrat ni bilo doma. »Imela sta čas za razmislek, a sta se po dveh dneh znova vrnila v Čežarje in svojo namero uresničila,« je dejala tožilka.

Za Markoviča so bile odločilne sledi, ki so jih na kraju zločina pustili njegovi čevlji memphis one, ki jih v Sloveniji prodajajo le v trgovinah Deichmanna. Nekaj mesecev prej mu je čevlje iz Ljubljane prinesel paznik z Doba, ki se je z Markovičem spoprijateljil, ko je ta prestajal zaporno kazen zaradi umora, ki ga je leta 1991 izvedel v hrvaški Istri. Med hišno preiskavo so kriminalisti v Markovičevi baraki nad Izolo našli le originalno škatlo obuval, preiskava je pokazala, vsaj tako je zatrdila njegova partnerica Erika Pančur, da je obuvala in neke krpe vrgel v zabojnik za smeti v bližini hotela Delfin, nekaj dni po dogodku jo je povabil na sprehod, iz zabojnika vzel odvržene stvari in jih vrgel v morje.

Po mnenju tožilke je bilo za Aleksandrova najbolj usodno odkritje njegovega profila DNK na lepilnem traku, s katerim so, verjetno že mrtvemu Vatovcu, zvezali roki na hrbtu. Še več drugih dokazov je dopolnilo mozaik o vpletenosti obtoženih v umor. Od pričanja Markovičeve partnerice, domačinov, ki so Markovičevega volva karavan večkrat videli v Čežarjih, telefonski prisluhi in komunikacije prek mobitelov, ki so jih zaznale in registrirale bazne postaje Telekoma in Tušmobila.

Tožilka je za obtoženega Markoviča predlagala 30 let zapora, za Aleksandrova pa leto manj.

V pričakovanju dediščine

Markovičeva zagovornica Monika Mavsar je v sklepnih besedah dejala, da je ostalo odprtih več dvomov in da je bil njen klient prikladen za policijo zaradi umora v hrvaški Istri. »Sodba se ne bi smela opreti na pričanje partnerice Pančurjeve, saj je vprašanje, ali je sploh razumela pomen pričanja,« je omenila Mavsarjeva in zavrnila tudi očitek, da naj bi bil motiv umora koristoljubje, saj je pričakoval bogato dediščino po pokojnem očetu. Tudi sledi obuval naj bi bile drugačne, kot naj bi jih imel obtoženi, saj je bila na najdeni škatli drugačna črtna koda. Predlagala je oprostilno sodbo.

Prav tako je oprostilno sodbo predlagal tudi zagovornik Aleksandrova Bojan Pečnik, ki je močno podvomil o skrbnosti in strokovnosti dela v nacionalnem forenzičnem laboratoriju, kjer so na lepilnem traku, na katerem je bila večina Vatovčevega profila DNK, odkrili tudi profil DNK Aleksandrova. Na koncu dokaznega postopka je predlagal, naj analizo usodnega traku izdela nevtralni inštitut ali laboratorij, kar je senat zavrnil. Po Pečnikovem mnenju je drugi udeleženec zločina v Čežarjih pustil sledi obuval s številko 43, njegov klient pa nosi obuvala s številko 41, kar je po zagovornikovem mnenju še dokaz več, da Aleksandrova na dan zločina ni bilo v Čežarjih.

Obtoženi Markovič je dejal, da se je že z vsem sprijaznil, a mu ni vseeno in da ga boli krivica. »Rad bi, da me obsodite na smrtno kazen, ustrelite me, ničesar me ni strah, bojim se le življenja,« je potarnal Markovič. Aleksandrov je vztrajal pri nedolžnosti in pripomnil, da mu je bilo vse skupaj podtaknjeno.