Morilca aretirali
 na vaški veselici

MUTA, VUZENICA – Po tragični smrti komaj 33-letnega Martina Rogine z Vrat pri Dravogradu njegovi najbližji še vedno niso povsem doumeli, da se sin in brat nikoli več ne bo vrnil domov. Včeraj je za njegovo družino, mamo Slavko, očeta Petra in sestri Valerijo ter Vlasto, sledil nov šok. Na pokopališču, ki si ga delita Muta in Vuzenica, so ljubljenega Martina pospremili na zadnji poti. »Tam imamo družinski grob, vsi naši predniki počivajo na tem pokopališču,« je dejal Martinov oče, 61-letni Peter Rogina, in pojasnil, zakaj Martin zadnjega doma ne bo imel na pokopališču v Dravogradu, kot je v zadnjem času običajno za prebivalce Vrat.

Na dan prihaja vse več podrobnosti okrog uboja možakarja, potapljači so truplo minuli ponedeljek dopoldne potegnili iz Drave nedaleč od Svetega Boštjana pri Dravogradu. Na njem ni bilo sledi nasilja, tudi ob obdukciji so ugotovili, da je umrl zaradi utopitve. Kako tudi ne, ko pa nesrečnik ni znal plavati. Vsaj tako trdijo tisti, ki so ga dobro poznali, in v isti sapi povedo, da se je predvsem zaradi tega oklepal rešilnega jopiča kot pijanec plota. Še vedno ostaja neznanka, kako sta v gumijasti čoln, ki si ga je Martin Rogina kupil lansko poletje, prišla njegova »prijatelja«, 46-letni Peter Vravnik in 31-letni Janko Kališnik. Ju je srečal ob dravskem nabrežju, ko je bil na poti k nekdanjemu sodelavcu?

Iz čolna izginila rešilna jopiča

Da sta se Martin in Peter med vožnjo po Dravi sprla, je preiskovalcem povedal tretji potnik v čolnu, Janko Kališnik. Zatem pa nadaljeval grozljivo zgodbo, kako naj bi Peter Martina med prepirom s čolna potisnil v vodo. Ker je hotel Janko pomagati utapljajočemu se Martinu (menda sta oba vedela, da je Martin neplavalec), naj bi se Peter spravil še nanj in mu z udarci s pestjo prizadejal tudi nekaj bušk in modric. Nato naj bi Peter v smrtni tišini čoln, ki ga poganja šibak Tomosov motor, odpeljal s tokom navzdol proti hidroelektrarni Vuzenica. Na spodnji strani otoka, kot domačini imenujejo kraj nedaleč od elektrarne, ga je skrbno privezal k manjšemu pomolu, nato pa naj bi Peter in Janko vzela pot pod noge.

Izvedeli smo, da sta iz čolna izginila tudi rešilna jopiča. »Seveda sta bila v čolnu tudi usodnega dne. Čoln je bil parkiran ob hiši. Ko se je Martin vračal z vožnje, me je vedno poklical, da sem mu ga pomagal vzeti iz vode in zanesti do naše hiše,« pove pokojnikov oče. Toda minulo nedeljo, ko so gasilci našli zapuščeni čoln, o rešilnih jopičih ni bilo ne duha ne sluha. Izginila sta. Izvedeli smo, da naj bi ju preiskovalci našli v Gortini, manjšem zaselku nedaleč od kraja, kjer sta Peter in Janko parkirala čoln. Tja naj bi ju usodnega petka zvečer prinesel Peter Vravnik. Zraven naj bi domačinom prodal zgodbo, da ju ima s seboj zato, ker je moral iz vode reševati neko dekle. Zamolčal pa je, da naj bi v vodo vrgel Martina, da je utonil kot kamen.

Tiho šel mimo hiše

Kako brezbrižen je Peter Vravnik, za katerega poznavalci trdijo, da je bil nadvse agresiven, še posebno ko je bil podkrepljen z alkoholom, priča tudi to, da tisti večer, ko je Martina potisnil v reko, domnevni morilec bojda sploh ni legel k spancu. Je imel slabo vest ali moralnega mačka? Izvedeli smo, da se je vso noč potikal naokrog in zvračal eno alkoholno pijačo za drugo. Martina naj bi v vodo potisnil v petek zvečer, naslednjega jutra se je kot običajno peš vračal domov. Pot ga je vodila tudi mimo hiše Roginovih na Vratih.

»Niti z besedico ni rekel, da bi se minule noči kar koli zgodilo na Dravi. Sosedo je še zbadal, zakaj ji na cesto padajo sadeži,« se sobotnega jutra spominja Peter Rogina. Takrat sinovega izginotja še ni povezoval z možakarjem iz sosednje vasi. Film se mu je v glavi odvrtel šele, ko je v zapuščenem Martinovem čolnu zagledal vojaško kapo s slovenskim grbom in odsevni jopič. Vedel je, da pripadata Petru Vravniku iz Murnhofa, saj sta bila kapa in jopič njegov prepoznavni znak. »To ni bilo pristno prijateljstvo. Četudi bo krivec kaznovan, bo še vedno živ, Martina pa nič ne bo vrnilo. Če so se že morali skregati, bi se raje stepli, imeli modrice in rane, vendar bi bil moj sin še živ,« je dodal Peter Rogina, ki si še vedno ne more oprostiti, da usodnega petkovega večera na sinovo povabilo ni sedel v čoln.

Lepa nedelja

Od dobro obveščenih virov smo izvedeli, da je moral Peter Vravnik dobro vedeti, da Martin padca v Dravo ni preživel. A to ga domnevno ni žrlo. Po prekrokani noči si je v soboto menda toliko opomogel, da se je v nedeljo odpravil na veselico. »V nedeljo je bil praznik – lepa nedelja. Ob cerkvi so se zbrali domačini, popoldne je bila veselica. Tam je bil v polnem elementu tudi Peter,« nam je dejal eden od domačinov. Izvedeli smo, da naj bi kriminalisti Petra Vravnika našli prav na veselici in ga odpeljali na zaslišanje. Izpraševali so ga o izginulem Martinu Rogini, a se je zvito izmikal.

Ker niso imeli trupla, mu niti prostosti niso mogli odvzeti, saj jim je povedal, da je Martin sam padel v vodo. Toda zgodba se je povsem razlikovala od zgodbe tretjega potnika, Janka Kališnika; ko je ta naposled povedal resnico, so bile ure Petra Vravnika na prostosti štete. Po odločitvi preiskovalne sodnice bo na začetek sojenja zaradi suma uboja Martina Rogine in lahke telesne poškodbe Janka Kališnika počakal v priporu.