KRANJ – Niz družinskih tragedij, ki so se pri nas brez posebnih, na zunaj prepoznavnih opozorilnih znakov dogajale poleti, se je začel na Francariji v Preddvoru. Mehanik Janez Fortun je v nekaj trenutkih storil grozljivo dejanje! Svoji ženi Mirjani je za vekomaj odvzel življenjski utrip pred očmi svojih otrok. Od tistega tragičnega 12. maja malčki nikoli več ne bodo za mirno noč pod odejo čakali na poljub in toplo božajočo dlan najbolj ljube jim osebe. Zagotovo jim bodo za vekomaj v krvi ostale slike mamice, ki je po šestih sunkovitih vbodih v svoje telo obležala negibna, in nato uniformiranih stricev mrkih obrazov v uniformah, ki so njihovemu očku nadeli lisice okoli zapestij, da so preglasno škrtnile. Morda bodo le pozabili praznino besed nerodne tolažbe svojcev, ki še sami niso zmogli doumeti, da je Janez z nožem šel nad svojo štiri leta mlajšo Mirjano pred očmi najmlajših dveh in ji zadal usodne, smrtne rane.
»Nisem več zaposlen,« je najprej pogodrnjal 40-letni Janez Fortun, ki je v priporu. »Ali lahko izključite javnost?« je še pobaral morilec, ki se je na javnost pred časom obrnil s pismom. V njem je med drugim pisal: »Če bi v svojem primeru ali tragediji imel kakšen naklep dejanja, bi si pridobil orožje, vendar je bila med nama z Mirjano velika ljubezen.« Njegovo pisanje, ki ga je poslal Slovenskim novicam, krivdo za problem, ki je dosegel vrhunec z umorom, vali na bližnje sorodnike, ki so po njegovem ženo hujskali proti njemu in mu hkrati odvzeli tablete: »Tako da se nisem mogel pomiriti in sem segel po alkoholu, kar je v kombinaciji s tabletami cipralex in mirzaten pripeljalo do neprištevnosti in tragedije. Vendar zaradi prisotnosti otrok ni prišlo še do tega, da bi si še sam vzel življenje. Za tragedijo sva oba z ženo odgovorna. Žena, ker je velikokrat začela prepir pred otroki in razbijala kozarce.«
Obramba zahteva novo izvedensko mnenje
Javnosti niso izključili, tako je nadaljevala tožilka Marija Marinka Jeraj s ponudbo tožilstva za odmero enotne desetletne zaporne kazni, če bi Preddvorčan priznal svoje dejanje. »Ne priznam krivde,« je bil kratek Janez Fortun in se s tem odločil za klasični sodni postopek. Tožilstvo je vztrajalo pri dokazih, ki izhajajo iz obtožnice, dodatno je predlagalo, da se za oba mladoletna otroka določi izvedenstvo glede posledic kaznivega dejanja, ki ga je storil njun oče. Zagovornica Renata Špik Vodnjov je podala dolgo zahtevo za izločitev dokaznih listin iz spisa, od uradnega zaznamka o izjavi obtoženca do izjav njegove mame, njegovega brata Roberta ter njegovega zdravnika. Po mnenju obrambe gre za priče, ki so oproščene pričanja, ki pa jih policija o tem ni poučila: »Zgodile so se procesne napake. Izločiti je treba zapiske kriminalistk o pogovorih z mladoletnimi otroki in delavk Centra za socialno delo Kranj. Otroka sta stara tri in štiri leta, hkrati sta privilegirani priči. Glede na starost nista zmožna razumeti pravnega pouka.«
Za Janeza Fortuna obramba zahteva novo izvedensko mnenje, saj v prvem po mnenju obrambe izvedenka ni obrazložila, kako je stanje ožanja zavesti obdolžencu omogočilo dojemanje svojega ravnanja: »Izvedenka ni pojasnila, kaj je obdolženec v tistem trenutku sposoben razumeti in obladovati. Stroka je enotna, da gre pri zoženi zavesti za hudo duševno motnjo z omejenim časom. Zožena zavest pomeni motnjo zavesti. Osebe, ki so v stanju zožane zavesti, delujejo nepredvidljivo. Obdolženi se ni zavedal, da zabada nož v svojo ženo in da so ob njem otroci.« Tožilstvo je odvračalo: »Postavitev novega izvedenca oziroma kar celega tima izvedencev samo zato, ker se s prvim mnenjem obramba ne strinja, ni potrebno.« Fortun je med brskanjem po dokaznih predlogih namignil, da na njegovem mobilniku obstajajo SMS-sporočila umorjene in naj se jih upošteva: »Pisala mi je, da ima drugega in da ji kupuje darila.«
Če bo s sojenjem, na katero se je z zanikanjem krivde na predobravnavnem naroku podal Janez Fortun, imel srečo, bo na prostosti, preden bo njegov najmlajši polnoleten. Če mu bo odmerjena polna kazen po kazenskem zakoniku, ki je seveda višja, kot je bila ponudba tožilstva na današnjem predobravnavnem naroku in brez poznejših omilitev, bo na prostosti leta 2029.
Oče sedel na isti zatožni klopi Pred družinsko hišo na Francariji smo bili pred petimi leti, ko se je tam med Fortunovimi že zgodil incident s hladnim orožjem, ki pa se na srečo ni končal tako žalostno kot letos. Pred petimi leti je Janezov oče Ivan Fortun med družinskim prepirom pograbil kuhinjski nož in poskušal vzeti življenje svojemu starejšemu sinu Robertu. Takrat je drugi sin Janez na sodišču pričal nasproti svojemu bratu in očetovo ždenje na zatožni klopi tako ublažil. Tudi zaradi prepričljivih izpovedi sina Janeza o družinskih razmerah je sodni senat novembra 2009 razsodil, da je tedaj 61-letni Ivan kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Prisojenih mu je bilo dve leti in tri mesece zapora ter stranski ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. |
