CELJE – Danes popoldne se bodo na pokopališču v Šmartnem v Rožni dolini še zadnjič poslovili od Mojce Temnik, mamice treh otrok, starih pet, štiri in dve leti, ki jo je v petek zvečer umoril njen mož Silvo. K zadnjemu počitku jo bodo v prerani grob položili v krsti, na čelu žalnega sprevoda pa bodo Mojčini najbližji – oče Branko, mama Olga, polbrat in drugi sorodniki, prijatelji in znanci. Pa tudi Mojčini sodelavci iz laškega podjetja Fragmat (nekdanji TIM), kjer so jo v petek zvečer, ko je ob 22. uri končala delo za stroji v popoldanski izmeni, zadnjič videli živo.
Prav njene sodelavce je novica, da jo je njen mož Silvo, s katerim naj bi že bila v ločitvenem postopku, hladnokrvno zadavil, zelo pretresla. Ne pa tudi presenetila, saj so, kot so nam dejali, vedeli, da ima ob njem trpko življenje. »Povem vam, da se je že ves teden bala, da jo bo pričakal po končani službi. Že v ponedeljek in torek je v strahu pogledovala po parkirišču, ali ga bo kje zagledala, v petek ga je res,« nam je povedala njena sodelavka (njeno ime hranimo v uredništvu). Kot je še dejala, predvideva, da so bili za Mojco morda usodni otroški dodatki, ki so bili nakazani na njen račun ravno v minulem tednu. Njenemu možu naj bi namreč šlo le za denar in zelo verjetno je, da ga je hotel od nje izterjati zlepa ali zgrda. In jo tudi zaradi denarja prepričati, da se vrne k njemu. »Ko je vzela 10.000 evrov kredita za to, da je poplačala njegove dolgove, smo ji rekli, naj tega nikar ne počne. Da ni vreden tega. Pa nam je rekla, da ga ima po drugi strani vseeno rada. Vedeli smo, da trpi. Tudi pretepal jo je, saj smo opazili njene modrice, velikokrat je jokala. Ko pa naj bi jo pred kratkim že poskušal zadaviti, je le dojela, da je čas za odhod. In se preselila k staršem v Šmartno v Rožni dolini. Ima zlate starše, ki so ji ves čas stali ob strani,« nam je še dejala ena od tesnih Mojčinih sodelavk.
Vsega naj bi
bil kriv alkohol
Ko smo o Mojci in Silvu spraševali na Ponikvi pri Šentjurju, kjer sta živela, tam o njiju ljudje niso znali povedati kaj veliko. Izkazalo se je, da tam nista bila domačina, temveč sta v rojstnem kraju blaženega škofa Antona Martina Slomška živela le nekaj let. Natančneje, aprila letos bi minilo pet let, odkar sta našla streho nad glavo v starejši, a dobro vzdrževani hiši, ki so jima jo brezplačno ponudili za bivanje lastniki večje in zelo znane kmetije, ki se ukvarja s sadjarstvom. Silvo jim je zato občasno pomagal pri delu. »A jima ni bilo hudega, saj so bili pri zelo dobrih ljudeh,« so nam povedali domačini. Eden od njih, na katerega smo naleteli medtem, ko je sprehajal psa, je ob novici, kaj naj bi Silvo storil svoji Mojci, le zmajeval z glavo. »Ne morem verjeti, res ne. Slišal sem, ko so se o tem pogovarjali v gostilni. Ampak o Silveku ne morem povedati nič slabega. Pravzaprav bi lahko prej rekel, da je bil dobričina,« je dejal. Potem pa malo pomislil in tiho nadaljeval: »Edini problem je bil pri njem alkohol. Pil je. In verjetno je tudi v petek zvečer njegov um zameglil alkohol.« Kot so nam še dejali Ponikovljani, je bil Silvo sicer doma iz Šmarja. Še bolj zanimivo je, da naj bi po poroki on prevzel ženin priimek, zato se je pisal Temnik. Njegov pravi priimek pa je Kidrič. Prav tako so nam povedali, da je nekaj let delal v celjski klavnici, saj je bil po poklicu mesar, zadnja leta pa je bil brezposeln in je služil denar le s priložnostnimi deli. »Alkohol je vsega kriv. On zjutraj ni mogel nič, dokler ni česa popil. Menda pa se je ravno v petek odločil, da bo šel na zdravljenje. In morda je prav to hotel povedati tudi Mojci in jo prepričati, naj se vrne k njemu.«
Morilec grozil tudi tastu
Kaj natanko se je dogajalo na petek, trinajstega, zvečer, potem ko je Mojca prestopila prag Fragmata, lahko za zdaj le ugibamo. Znano je, kar so nam tudi uradno potrdili na celjski policijski upravi, da se je Silvu, ki je bil stari znanec policije, ukrep prepovedi približevanja ženi iztekel in se ji je lahko približal brez težav. Verjetno pa se z vlakom v Laško ni odpeljal z dobrimi nameni in žene na večer pred praznikom zaljubljenih na parkirišču tovarne ni pričakal s šopkom rož. Ali jo je poskušal že kar takoj ustrahovati za denar, kar bi vodilo v prepir, ki se je končal s smrtjo, ali sta se sprla med vožnjo iz Laškega proti Celju, uradno še ni znano. Znano pa je, da sta Silvu, ki sploh ne bi smel sesti za volan, ker je bil brez izpita, pot prekrižala prometna policista, ki sta ga med rutinsko kontrolo prometa po naključju ustavila na avtobusni postaji, tik pred vpadnico v knežje mesto. Medtem ko je eden od voznika terjal dokumente, je drugi posvetil v avtomobil in na zadnjih sedežih zagledal žensko, ki ni kazala znakov življenja. Zato sta nemudoma zaprosila za okrepitev, poleg kriminalistov pa sta na kraj dogodka prišla dežurna državna tožilka in preiskovalni sodnik. Osumljenca umora so pridržali, preiskovalni sodnik je zanj po zaslišanju odredil pripor.
Mojčina smrt je strla njene domače. »Česa takega nisem pričakoval, čeprav je bilo zelo hudo, saj ni grozil samo njej, temveč tudi meni,« pravi žrtvin oče. In še, da je bilo življenje njene hčerke ob Silvu pravi pekel. Medtem ko je ona delala, da je bila pri hiši vsaj ena redna plača, je on kopičil dolgove, ki so obremenjevali že tako skromno Mojčino plačo. Potrdil nam je, da so vsi trije otroci za zdaj na varnem pri njem in da bo storil vse, da bi zanje dobil skrbništvo. Pred 14 dnevi se je skupaj z njimi nazaj domov priselila tudi Mojca, trdno odločena, da se k možu ne vrne nikoli več. Se pa mnogi sprašujejo, kje bi pristalo Mojčino truplo, če policisti morilca ne bi ustavili in ali bi se nemara res, kot ugibajo mnogi, z njim zapeljal vse do Šmartna in se morda znesel tudi nad otroki, zetom, taščo? Tudi zato bo do sojenja najverjetneje ostal za zapahi.
