DORNBERK – V četrtek sta minila dva meseca, odkar so svojci ostali brez 38-letne Mojce Bric iz Potoka pri Dornberku. V resnici so jo izgubili že nekaj dni prej, 11. avgusta jo je v Starem trgu pri Ložu umoril 52-letni Dolenjec Stanislav Pugelj. Ni hujšega za starše, da – še posebno po tako krutem dejanju – izgubijo svojega otroka, potem ko so ga 14. oktobra položili v grob na pokopališču v Dornberku, pa je dva dni pozneje sledil še večji šok za njih. Obiskovalka pokopališča je 16. oktobra naravnost onemela, ko je zagledala grob, v njem zevajočo luknjo, pokrov žarne niše je bil odprt, žare z Mojčinim pepelom pa ni bilo več.
Dragocen le pepel, in še to za svojce
Glas o še enem nezaslišanem zločinu poleg umora – gre za kaznivo dejanje skrunitve groba, za katero je zagroženo do enega leta zapora, če je bil skrunilec eden, ali do treh let, če jih je bilo več –, se je kot blisk razširil po spodnji Vipavski dolini in sprožil govorice, ki še vedno ne pojenjajo, nam je potrdil znanec Bričevih. A ne verjame eni od prvih čenč, ki so se razširile po Dornberku, da so to storili »njegovi ljudje«, od tistega torej, ki je Mojci vzel življenje.
»Mislim, da to ni to, razen če so bile v ozadju kake interne zadeve, za katere pa ne vemo. Že od vsega začetka se mi zdi bolj verjetna govorica, da je šlo za osebno maščevanje enega od Mojčinih prejšnjih partnerjev. Jeziki namreč natolcujejo, da je svoje moške ožela in jih nato zapustila. Kakor koli že, maslo enega od teh je morda bilo. Ne vem, komu drugemu bi padlo na misel zagrešiti tako bedarijo.«
Z zadnjim stavkom se strinja tudi eden od primorskih pogrebnikov: »Druge logične razlage, kot da je šlo za osebno maščevanje ali maščevanje njenim svojcem, tudi jaz ne najdem. Da bi žaro kdo ukradel in prodal? Ali sploh veste, kaj je okrasna žara? Običajna pločevina, ki je na trgu tako in tako nimaš komu prodati, pa tudi sicer ni vredna prav veliko. Vrednost je le simbolna, in še to samo za svojce – pepel svojca, ki je v njej.«
Na Primorskem podobne tatvine ne pomnijo. »Kradejo pa z naših pokopališč, o, to pa ja. A ne pločevine, veliko ljubše so jim nagrobne vaze in črke, ki so prilepljene na spomenikih. So le iz vrednejšega bakra.«
Pristojni preiskovalci iz PU Nova Gorica so se po grozljivem odkritju na dornberškem pokopališču ovili v molk, ki so ga pojasnjevali z besedami, da je že zaradi preteklih dogodkov zadeva izjemno občutljiva. Novogoriški policijski govorec Dean Božnik nam s konkretnejšo informacijo še danes ne postreže: »Gre za izjemno redek primer kaznivega dejanja. Preiskava kriminalistične policije v zvezi z omenjenim sumom storitve kaznivega dejanja, upoštevajoč tudi ugotovitve Policijske uprave Ljubljana, kjer je bil 11. avgusta 2014 izvršen uboj in samomor, pa še vedno poteka in ni zaključena. Kriminalisti Policijske uprave Nova Gorica v zvezi z omenjeno zadevo v skladu z usmeritvami novogoriškega Okrožnega državnega tožilstva vodijo predkazenski postopek v smeri suma storitve kaznivega dejanja skrunitve trupla po določilu 313. člena kazenskega zakonika.«
Si je res želela v morje?
Tudi smrt matere dveh otrok, 13- in 14-letnega dekleta, medtem ostaja ovita v gosto tančico skrivnosti. Svojci obojih, žrtve in morilca, so po tragediji pripovedovali, da za njuno morebitno zvezo sploh niso vedeli, kaj šele, da bi slutili odgovor na vprašanje, zakaj je Stanislav 11. avgusta dopoldne vkorakal v cvetličarno v Starem trgu pri Ložu, grozil Mojci, ji sledil do skladišča sosednjega Mercatorja, jo ustrelil, nato pa si sodil sam.
Njena mati Olga nam je povedala, da ji je hči ves čas trdila, da bo živela le še sama, in dodala, da so tudi Mojčina otroka in njene prijateljice zatrdili, da v zadnjem času z njo ni živel noben moški.« Hčerka se je po materinih besedah v Stari trg pri Ložu preselila, ker je morala konec lanskega leta zaradi konkurence zapreti svojo cvetličarno v Komnu in ker so prav v tem kraju iskali cvetličarko.
Tudi Stanetova sestra Jožica je dejala, da ni vedela, da je imel kaj z Mojco. »Nam ni nič povedal in niti njegovi najboljši prijatelji niso vedeli. Skrivnost sta odnesla v grob,« nam je povedala, ko je bila zgrožena nad tedaj še svežo novico, da je prišlo tako daleč, da je bil oskrunjen še žrtvin grob. Stane naj bi sicer odraščal v Novem mestu, ko je odrasel, pa živel bolj po nomadsko. Bolj potihem so ga pokopali na pokopališču v Prečni pri Novem mestu, slovesa se je udeležilo le nekaj ljudi.
Kdor koli je že bil skrunilec groba, slej kot prej bodo na njegova vrata zagotovo potrkali kriminalisti. Še ena govorica, ki je preplavila Vipavsko dolino, pa je bila, da naj bi si Mojca kljub skoraj še rosnim letom večkrat glasno zaželela, da bi po smrti njen pepel raztresli v morje. »Tudi tak bi lahko bil njen pogreb, saj ga zakonodaja dovoljuje,« de primorski pogrebnik, »nikakor pa ni dovoljeno skrivati žare s pepelom pokojnika«. Tudi če bi grešnik le izpolnil Mojčino željo in njen pepel res predal nedrju morja, je še vedno storilec kaznivega dejanja, ob tem pa mu na duši leži nekaj veliko hujšega. »Če bi tako storil in ne bi pustil za seboj odprte jame, za ukradeno žaro nihče ne bi nikoli izvedel! Očitno si je prizadeval, da bi bila žalost Mojčinih najbližjih še večja!« je bil pred dvema mesecema zgrožen živelj v Potoku.
Kardeljevo našli po 16 mesecih O tem, da je kraja Mojčine žare iz groba unikum v zadnjih desetletjih, je prepričanih kar nekaj slovenskih pogrebnikov, s katerimi smo se pogovarjali. Večina se jih celo spominja le enega takega primera, ki pa je bil svoje čase velika zgodba – da so iz groba na Žalah ukradli žaro političarke Pepce Kardelj, žene oziroma sestre dveh političnih mogotcev nekdanje Jugoslavije, Edvarda Kardelja in Ivana Mačka - Matije. Umrla je 15. aprila 1990, da žare v grobu ni več, pa je konec julija tega leta ugotovil kamnosek, ki naj bi družinsko grobnico Kardeljevih preuredil v betonsko grobnico za žare. Kot je žara skrivnostno izginila, se je slabih 16 mesecev pozneje tudi pojavila. Občila so tedaj poročala, da jo je nekdo odložil prav na Žalah, pri spomeniku padlim. |