NOVO MESTO – V cerkvenem koledarju so april, maj in junij v znamenju birmovanja. Na Dolenjskem in v Beli krajini se ob tem še posebno spomnijo povojnega leta, ko jih škof ni prišel birmat. V osebnih zapisih, ki so pred desetimi leti izšli z naslovom V spomin in opomin, škof Anton Vovk pove, da se je v nedeljo, 20. januarja 1952, iz Ljubljane z vlakom odpravil v Novo mesto, namenjen v vas Stopiče pod Gorjanci, kjer bi blagoslovil prenovljene orgle: »Naročil sem pa že naprej, naj se mojemu prihodu ne posvečuje kakšna posebna pozornost, odklonil sem tudi, da bi se v Stopičah mudil čez noč.«
Prvi polil, drugi prižgal
Iz Ljubljane se je v spremstvu še dveh duhovnikov peljal v tretjem razredu, v oddelku s štirimi klopmi. Ko je vlak pred Novim mestom zapeljal v dolg predor, je škofa pa tudi bližnje sosede z vrha oblila oljnata tekočina karbolinej, ki ga sicer uporabljajo za zaščitne premaze pred lesnimi škodljivci. Kdo jih je polil, v temi seveda niso videli. Niso se še pobrisali, ko je ob 8.46, natančno po voznem redu, vlak pripeljal na novomeško postajo v Bršljinu. Ker ga je čakala vožnja z vozom v Stopiče, si je Vovk že nadel rokavice in se zavil okoli vratu. Ob izhodu s postaje mu je pot zastavilo nekaj moških, ki so zaklicali: »Nikamor! Nazaj! Hudič, nazaj!« Že so ga med vpitjem suvali s pestmi, nekdo ga je po hrbtu užgal s palico, drug mu je za vrat zlil črnilo. Napadenega je 40- do 50-glava množica, vodilo jo je do pet moških, z vpitjem in udarci spravila nazaj v vagon, ki je ostal na tirih odklopljen od vlaka. V njem je začel moški iz polne, precej velike steklenice polivati škofa z bencinom. Že je nekdo pritaknil ogenj, je v spominih zapisal škof: »Zagorel je bencin, s katerim sem bil polit, od dna suknje in velikanski plamen je segal preko glave. Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki so se pa umaknili v polkrog in divje kričali: 'Zgori, hudič! Crkne naj hudič!' Trenutki so bili grozni. Če bi mi tudi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji.« Škof je zbral dovolj prisebnosti, da si je z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo slekel in odvrgel. Vratni kolar iz celuloida, ki je tudi že gorel, je zagrabil z volneno ovijačo in ogenj zadušil. Surovost množice pa ni odjenjala, kot v transu je skandirala: »Zgori, crkne naj hudič!«
Ko je neobičajno pozno vendarle pripeljal rešilni avto, mu množica ni pustila odpeljati ranjenca, tako da se je Vovk ob vpitju: »Vrat mu prereži! Zadavi ga!« vrnil v vagon, kjer mu je zdravnik za prvo silo oskrbel opekline. Pred odhodom vlaka v Ljubljano je množica še enkrat kriče vdrla v vagon.
Simbolni mejnik
Partiji je napad, zanjo zgolj »droben eksces«, prinesel nekakšen uspeh, saj Vovk – tudi zaradi nadaljnjih groženj o nasilju, ki mu jih je prinašal oznovec – tisto leto ni prišel birmovat ne v novomeško dekanijo in ne v Belo krajino. Partija je v »zakrknjenih klerikalcih« videla ideološko konkurenco, zaradi njihove množičnosti in manifestativnosti pa je bila zelo alergična prav na birme. Od leta 1982 v rimskem papeškem zavodu Sloveniku potekajo letna mednarodna srečanja, poimenovana Rimski simpoziji, na katerih vsakič osvetlijo pomembno osebnost iz slovenske cerkvene zgodovine, prispevki pa nato izidejo v zborniku.
Na simpoziju o škofu Antonu Vovku je zgodovinar dr. Stane Granda postregel z dokazi, da je zažig pripravila in vodila partija (ne njeni samovoljni posamezniki) in da pravi akterji niso bili nikoli kaznovani, ampak nagrajeni s službenim napredovanjem. Ugotavlja: »Svojevrstna sramota Slovenije kot pravne države je dejstvo, da moramo o pobudnikih in naročevalcih napada še vedno ugibati. Še vedno so živi ljudje, ki o tem vedo iz prve roke in bi lahko vse zadovoljivo pojasnili.«
Edini, ki so mu sodili, je ostal Avgust Mežnaršič, cestni nadzornik iz Trebnjega. Zaradi polivanja škofa z bencinom mu je okrajno sodišče v Novem mestu prisodilo deset dni zapora pogojno za eno leto.
Med organizatorji ljudje kot zažigalca škofa omenjajo A. P., ki je bil upokojen kot vodja medobčinskih inšpekcijskih služb v Novem mestu, partijskega funkcionarja Franca Kolarja in poverjenika notranjih zadev Rada Tauferja (ob zažigu sta bila oba osebno na postaji) in še nekatere.
Po nekem viru naj bi bila glavna organizatorka uslužbenka varnostne službe Sabina Štadler, vendar je mogoče, da bi ji takšno vlogo pripisali zaradi njene smrti, tudi povezane z ognjem in bencinom. Ko je v kopalnici po tedanji dokaj razširjeni navadi čistila hlače z bencinom, se je ta vnel, nesrečna Sabina pa je zaradi hudih opeklin umrla.
Med ljudmi in tudi v literaturi kroži mnenje, da sta Edvard Kardelj in maršal Tito zažig obsojala, a dokumenti kažejo drugače, ugotavlja Granda: »Opraviti imamo z mitom, ki izhaja iz nasedanja nekaterim javnim izjavam politikov, verjetno ga je zaradi zunanjepolitičnih potreb širila tudi UDV.«
Božji služabnik
Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem v isti sobi kot okroglih sto let prej njegov prastric France Prešeren. V ljubljanskega stolnega kanonika je bil umeščen 2. septembra 1940, med vojno je vodil škofijski odbor za pomoč duhovnikom beguncem. Škof Gregorij Rožman je ob začetku vojne sestavil vrstni red petih generalnih vikarjev, ki bi prevzeli vodenje škofije, če je sam ne bi mogel več. Vovk je bil na seznamu zadnji, peti. Nepredvidljivi dogodki so se odvili tako, da je 15. junija 1945 vodenje ljubljanske škofije prevzel prav on. V škofa je bil posvečen 1. decembra 1946, službo je najprej opravljal kot pomožni škof, nato kot škof, kot nadškof je umrl v Ljubljani, 6. julija 1963. Po objavi škofijskega odloka o začetku postopka za beatifikacijo 13. maja 1999 mu pripada naziv božji služabnik.
Poroka namesto (partijskega) posvečenja
Zgodovinar, Novomeščan Stane Granda je v referatu o zažigu škofa Vovka v Novem mestu navrgel tudi naslednje: »V bistvu je bila proticerkvena politika neuspešna na ideološkem in organizacijskem področju. Osebno verjamem mnenju, ki ga je v enem svojih časopisnih člankov zapisal Janko Prunk, da so imeli slovenski komunisti načrt, da bi za škofa slovenske narodne cerkve razglasili Metoda Mikuža, ki se jim je uprl tako, da se je nenadoma oženil.« '
