LJUBLJANA – Mirka Tuša na predobravnavni narok na ljubljanskem okrožnem sodišču minuli teden ni bilo. Gre za že skoraj desetletje staro domnevno sporno dodelitev radijskih frekvenc mobilnemu operaterju Tušmobil 
(po prevzemu Telemacha se danes imenuje Telemach Mobil), ko naj bi bila agencija Tušmobilu brezplačno dodelila frekvence v frekvenčnem pasu 1800 MHz, potem pa še frekvenco za UMTS. Mirko Tuš pa je le eden od obtoženih v zadevi. Tožilstvo je namreč poleg Tuša obtožnico vložilo še proti Tušmobilu (zdaj Telemach Mobil), Tomažu Simoniču, nekdaj prvemu možu državne agencije za pošto in telekomunikacije (Apek), Gorazdu Lukmanu, nekdanjemu komercialnemu direktorju v Tušu, in še Mihi Vodopivcu, šefu postojnske družbe Vopex.
Frekvence v zameno za piransko stanovanje?
Tušu in njegovi (zdaj že nekdanji) družbi Tušmobil tožilstvo očita dajanje podkupnine Simoniča, ki ga bremeni obtožba o zlorabi uradnega položaja in jemanja podkupnine, saj naj bi bil Tušmobilu pred leti brezplačno podelil frekvence v zameno za stanovanje v Piranu. Simonič naj bi bil zlorabil uradni položaj pri podelitvi koncesij za uporabo GSM-frekvenc v letu 2006, poleg tega pa naj bi dve leti pozneje sprejel podkupnine v vrednosti približno 80.000 evrov (v zameno za piransko stanovanje) pri dodelitvi koncesije za uporabo UMTS-frekvenc.
Simonič je bil edini, ki je v četrtek, kot je dejal, iz spoštovanja do sodišča, prišel na predobravnavni narok v družbi zagovornika Marka Bošnjaka. Predsednica senata Nina Drozdek Draganić je sprejela sklep, da se preodbravnavni narok opravi, za Tuša, Lukmana, Vodopivca in Tušmobil (zdaj Telemach Mobil) pa se je štelo, da odgovornosti za očitana dejanja ne priznavajo.
Simonič krivde ni priznal
Krivde pa ni priznal niti Simonič. Ob podajanju osebnih podatkov se pred predsednico najprej ni mogel spomniti, kako veliko je njegovo stanovanje v Piranu. Kasneje je ocenil, da gre za okoli 100 kvadratnih metrov veliko stanovanje, poleg tega pa je lastnik še enostanovanjske hiše v Grosupljem, mesečno zasluži okoli 1500 evrov in je lastnik pet let starega renaulta megana, je še povedal, preden je njegov zagovornik podal razloge za izločitev nekaterih dokazov tožilstva.
Tudi sicer se je na predobravnavnem naroku večinoma vse vrtelo okoli izločitve dokazov, ki izvirajo iz nosilcev elektronskih podatkov in so jih policisti zasegli pri Simoniču v preiskavi aprila 2009. Bošnjak je trdil, da odredba, na podlagi katere je bila opravljena preiskava, ni bila povezana z obravnavo v zadevi, zaradi katere je zdaj na sodišču Simonič. Ker policija ni dokazala zakonitosti pridobitve teh podatkov, naj sodišče izloči vse dokaze, ki izvirajo iz preiskave zaseženih nosilcev elektronskih podatkov, je dejal. Pri pregledu te komunikacije je prišlo po mnenju Simoničevega zagovornika tudi do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter do posega v pravico do zasebnosti.
Tomaž Simonič je na narok prišel, krivde za očitana dejanja pa ne priznava (foto: Mavric Pivk, Delo).
Na podlagi izrečenega je Bošnjak zahteval tudi izločitev dokazov o obstoju domnevne komunikacije med osebami, ki so obdolžene v tej zadevi. Ni jasno, ali je policija pridobila te podatke v povezavi z drugimi dejanji, ki so se zbirala zoper Simoniča, je dejal. Zagovornik je še domneval, da je policija podatke o komunikacijskem prometu Simoniča ali drugih obdolžencev dobila prek telekomunikacijskih operaterjev, in ob tem poudaril, da hranjenje teh podatkov pomeni kršitev 35., 37. in 38. člena Ustave RS. Dodal je, da bi bilo drugače, če bi se podatki shranjevali od datuma odredbe dalje.
Da bi se razjasnil izvor podatkov, je med drugim predlagal zaslišanje kriminalista Pavla Dularja, ki je vodil predkazenski postopek v zvezi z očitanim dejanjem. »Ne glede na to, kako je Dular dobil podatke, je to treba ugotoviti,« je dejal Bošnjak in dodal, da mora biti njihov izvor pojasnjen tudi brez Dularjevega zaslišanja. Pravi tudi, da je treba pregledati denarne tokove in potrdila o Simoničevem plačilu Vodopivcu, od katerega naj bi bil kupil piransko stanovanje. Za pričo si je med drugim želel še Simoničevo mamo, ženo, sestro, sosedo ter dobrega družinskega prijatelja Mira Cerarja st.
Vsi skupaj naj bi dokazali, da ni šlo za prikrito in verižno izročitev nagrade Simoniču za njegovo dejanje. V 'igri' pa sta tudi dva iphona. Bošnjak je dejal, da ni šlo za darilo Tuša Simoniču, ampak, da si je enega Simonič kupil sam v ZDA, za drugega pa da bo kasneje povedal, kako ga je dobil. Na Tušmobilu pa so Simoniču telefon le odklenili, je zatrdil Bošnjak.
Tožilstvo zanima, zakaj je za piransko stanovanje plačal le 1300 evrov na kvadratni meter
Tožilstvo je na zahteve Simoničevega zagovornika za izločitev dokazov odgovorilo, da je obramba enkrat to že poskusila ob zaslišanju osumljenca in da je že tedaj preiskovalni sodnik pojasnil, zakaj tega ni upošteval, to pa da je potrdilo tudi višje sodišče. Tudi tožilstvo je predlagalo dodatna zaslišanja, med drugim tudi izvedenca nepremičninske stroke, ki bo pojasnil, kakšne so bile cene nepremičnin na trgu v letu 2008. Po podatkih, ki jih je pridobilo tožilstvo, pa je Simonič leta 2008 za stanovanje v Piranu odštel 1300 evrov na kvadratni meter, medtem ko so se v povprečju tedaj cene gibale okoli 2900 evrov na kvadratni meter. Še zdaj, ob krizi na nepremičninskem trgu, vrednost po oceni Geodetske uprave RS (Gurs) znaša okoli 1900 evrov na kvadratni meter.
Simoničev zagovornik ni bil navdušen nad idejo zaslišanja izvedenca nepremičninske stroke, saj da se je vprašanje vrednosti nepremičnine zdaj pojavilo prvič. Tožilstvo je odgovorilo, da bo izvedenec dokazoval, da je šlo pri piranskem stanovanju za darilo, kar naj bi dokazovala nizka cena nepremičnine v primerjavi s cenami na tedanjem trgu.
Zakonjšek: Tuš se z operativnimi in tehničnimi zadevami ni ukvarjal
Emil Zakonjšek, zagovornik Mirka Tuša, je med drugim poudaril, da se Tuš kot lastnik ni ukvarjal z operativnimi zadevami družbe, prav tako ne s tehničnimi vprašanji. Poudaril je, da ni šlo za brezplačno dodelitev ferkvenc, saj je Tušmobil leta 2006 kupil premoženje družbe Western Wireless International (delovala je pod blagovno znamko Vega), ki je že pred tem kupila frekvence. Zakonjšek je še dejal, da na seznamu mobilnih telefonov, ki jih je imel Tušmobil, in ni dveh iphonov, ki naj bi jih Tuš dal Simoniču.
Mitja Novak Jelenič, Lukmanov zagovornik, je tudi opozoril na domnevno sporen poseg v komunikacijsko zasebnost v povezavi s Simoničevimi klici, saj da ni razvidno, ali so bili podatki pridobljeni na podlagi odredbe ali kako drugače. Predlagal je zaslišanje nekdanjega direktorja Engrotuša Aleksandra Svetelška, ki naj bi pojasnil, da piransko stanovanje ni bilo edino, ki ga je Energotuš predal Lukmanovemu podjetju GM Invest. Tožilstvo je odgovorilo, da je bilo stanovanje predmet darila med Mirkom Tušem in Simoničem, zato zaslišanje Svetelška ni potrebno.
Pojasnjeval Vodopivčevo poslovanje z gotovino
Vodopivčev zagovornik Danilo Grilj pa je poleg predlogov za dodatne priče pojasnjeval, zakaj je Vodopivec posloval z gotovino in od kod mu sploh toliko gotovine, da je lahko kupoval stanovanja. Grilj je dejal, da ima Vodopivec »žilico za preprodajanje« in da zato ni nenavadno, da ga je prodal »s profitom«. Pojasnil je, da je Vodopivec razpolagal z denarjem zdaj že pokojnega očeta, ki je bil precej premožen, svoj bančni račun pa je uporabljal občasno za pologe gotovine in plačila, ker je sestri jamčil za kredit, ki ga ni odplačala, in da je imel zato blokiran račun.
Martina Žaucer Hrovatin pa ne vidi razloga, da bi bil Telemach Mobil (nekdanji Tušmobil) vključen v postopek, v katerem ni obtožen nobeden od zaposlenih, zato je predlagala izločitev pravne osebe iz postopka.
Predsednica senata je nato naložila tožilstvu, da v roku 15 dni predloži, na podlagi katere odredbe sodišča so bili pridobljeni podatki za analizo komunikacije iz leta 2010 s podatki, ki se nanašajo na obdobje 2007 in 2008 in ki jo je tožilstvo predložilo med dokazno gradivo. Ko bodo listine prejete in bodo z vsebino seznanjeni tudi zagovorniki obtoženih, bo sprejeta odločitev o nadaljevanju postopka.
Za kaznivo dejanja jemanja podkupnine je zagrožena kazen zapora do osem let, za dajanje podkupnine do pet let, za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pa do osem let zapora.
