Mirko se je zadušil v goreči Pruharski vili

LEGEN – »Resnično sem presenečen, da je zagorelo. Nikoli si nismo mislili, da bi lahko bilo kaj narobe. Naš dimnik so vsi hvalili,« pove Igor Fišer, oče 42-letnega Mirka, ki je v noči na četrtek umrl v požaru v svoji hiši. Svojcem se je uspelo rešiti iz goreče, v večjem delu lesene stavbe. »Ne vem natančno, a zagorelo je najbrž tam okoli pol enajstih zvečer,« pripoveduje med pogledovanjem na gasilce in policijske preiskovalce, ki so zavzeli njihovo hišo. »Saj ni zgorel, zadušil se je,« je očetu nekako lažje.

Legen je naselje v slovenjgraški občini, šteje manj kot tisoč prebivalcev, ki se med seboj večinoma poznajo. Tako je eden od sokrajanov, ki smo ga srečali na začetku naselja, že vedel za nočne dogodke, povedal nam je ime domačije, do koder je treba prevoziti še dobre tri kilometre. Drugi, mlajši sokrajan, se je ponudil, da prisede, in nas mimo številnih snežnih zaplat, ki se v tem delu Koroške še trdovratno oklepajo po osojnih legah, privedel do pogorišča. »Videti bi morali, kako zelo je gorelo. Vso noč smo bili tam. Ob petih sem prišel domov. Pokojni je bil sam in po tistem, kar sem videl, mu ni bilo več mogoče pomagati,« je omenil med vožnjo. Tudi tokrat se je sosedska pomoč izkazala za nepogrešljivo, čeprav so bili dogodki usodni za Mirka Fišerja.

Mirko ni mogel več pobegniti, preostali so se rešili

Bil je eden od treh sinov na domačiji, ki jo imenujejo tudi Pruharska vila. Poleg matere, očeta in strica tukaj živita še nečakinji in svakinji. Očetu Igorju je zelo težko pri srcu, a v primerjavi z drugimi je pripravljen govoriti, saj sinu zdaj tako ali tako ni več pomoči. Toda misli niso povsem urejene in še nekaj časa ne bodo. »Mirko je spodaj pri nas nekaj časa gledal televizijo, potem je rekel, da gre spat. Malo pozneje sem se napotil v kuhinjo in takrat sem opazil ogenj. Samo pograbil sem lahko nekaj stvari.« Mirko ni mogel več pobegniti, preostali so se rešili. »Z ženo sva stekla ven, tudi brat je bil poleg, spotoma smo pobrali še vnukinji.« Ti sta sicer že odrasli dekleti.

»Vem, da sem brez srajce zatem stekel gor, kjer je bil sin, spotoma sem hitro natočil vodo v prvo vedro, ki je mi prišlo pod roko, toda takrat je našo streho že lizal plamen.« Po ozki makadamski poti, ki vodi k domačiji Fišerjevih, so nekaj zatem že prihrumeli gasilci iz Slovenj Gradca, Golovabuke, Turiške vasi, Starega trga, Šmartnega in domačega PGD Legen, ki je kakšne tri kilometre proč, vendar je glavna cesta v solidnem stanju in niti podnevi ni kdo ve kako prometna. Legenski gasilci so poskrbeli tudi za požarno stražo.

Mirko Fišer je bil delavec v Johnson controls iz Slovenj Gradca. Oče Igor je hišo kupil leta 1973, ko je bilo Mirku vsega dve leti. Vseskozi je živel s svojo prvotno družino, bil je samski in brez otrok. Oče mu je kupil tudi avtodom, vendar ga Mirko ni veliko uporabljal. »Kdaj pa kdaj se je odpeljal na kakšno krajšo vožnjo ali izlet, sicer pa z njim niti na morje ni šel.«