CELJE – Na tukajšnjem sodišču se je minuli teden le začelo težko pričakovano sojenje domnevnima krivcema za smrt Celjana Bojana Kajtne, ki je zaradi bolečin v prsih v noči na 10. junij 2007 prišel poiskat pomoč v celjsko bolnišnico, od tam pa naj bi ga medicinska sestra poslala po napotnico v sosednji zdravstveni dom. A do tja ni prišel, na poti je umrl zaradi srčne kapi.
Javno pismo
Prvo obravnavo je od svojcev spremljal le brat Boris Kajtna, drugega brata Mirana pa na sodišču ni bilo. Zanimivo je, da se je Miran, ki se je zaradi dogodkov glede nesrečne bratove smrti za nekaj časa umaknil v tujino, zdaj vrnil domov in se s pismom o sojenju in objektivnem poročanju medijev o njem obrnil tudi na nas.
V njem med drugim piše, da so se rane ob začetku sojenja spet odprle. Ob prebiranju člankov o tem, kako se obtožena Darja Šuper in Iztok Žilavec izogibata krivdi in razlagata, da je šlo v tem primeru za ustaljeno prakso celjske bolnišnice, ki velja še danes, se sprašuje, kje je bila tedaj njuna poklicna dolžnost in, ne nazadnje, kje je bilo njuno zavedanje in človeški čut, da sta v službi zato, da pomagata bolnim in ranjenim.
Miran Kajtna je izpostavlja še izjavo tedanje strokovne direktorice celjske bolnišnice Frančiške Škrabl Močnik, ki jo je dala enemu od medijev: »Ne vem, zakaj je tako nekdo odločil. To je bilo odstopanje, to ni bila rutina. Ni bilo prav, da se je tako ravnalo, o tem ni nobenega dvoma!«
