BANJOLE – Minuli vikend je bil očitno kot nalašč za uživanje globoko pod morsko gladino. Številni Slovenci so se podali proti hrvaški Istri raziskovat nevidne globeli, morski svet zobatcev, kirnj, šarg, drozdov in drugih slankastih delikates.
Mnogi od ponedeljka do petka komaj zdrže, nestrpno čakajoči na podvodno tišino, šumenje valov, pritisk, osvežilne pljuske, domala vsa potapljaška društva so tudi ta konec tedna krenila v lov za takšnimi užitki, ki pa sploh niso nenevarni, le spomnimo se Roka Petroviča ter drugih, ki so svoja življenja prepustili morskim globinam.
Da ne bo pomote: to so sicer fizično izjemno pripravljene sekcije hedonistov, potapljaška pljuča zmorejo namreč neprimerno več kot naša! Potop na vdih, denimo, je prvovrsten izziv, na las podoben ekstremnemu alpinizmu. Kjer je že napakica usodna. Čar pa je ravno v izzivanju lastnih sposobnosti in meja.
Seveda so se tam doli znašli tudi tjulnji iz istoimenskega ljubljanskega društva za podvodni ribolov
V soboto popoldne je kot strela z jasnega udarila tragična novica o smrti njihovega 32-letnega člana, Kranjčana Miloša Todorovića. »Izkušenega potapljača, ki se je potapljal že vrsto let,« je s cmokom v grlu povedal predsednik DPR Tjulnji Blaž Koščak. Ujeli smo ga, ko se je ravno vozil proti Sloveniji. Ni ga bilo zraven, ko se je zgodilo, zgodilo pa se je v zgodnjih popoldanskih urah v soboto.
Ob 13.40 je dežurni delavec luške kapetanije v Pulju prejel telefonski poziv. Sodelavec mu je poročal o utopljenem potapljaču. »Takoj ga prepeljite do zaliva, takoj do Banjol!« Tja je poslal medicinsko pomoč, pozval tudi pomorsko policijsko postajo. Ko je nazadnje prispel do utopljenca, je videl nemočne reševalce, ki so poraženo sprejeli najtežjo odločitev – Miloševo smrt. Policisti, ki so ugotovili, da so imeli vsi trije udeleženci veljavna in potrebna dovoljenja ter tudi pisna potrdila, da so usposobljeni za potapljanje na dih, so lahko vzeli le izjavi obeh, ki sta bila ob Milošu, Blaža Novaka in Aleša Tomažiča, sicer izvrstnega tekmovalca v podvodnem streljanju na tarčo. Izvedeli so, da se je trojica le malo prej s čolnom zasidrala v zalivu Polje, ob kamenjaškem arhipelagu, na zahodni obali Istrskega polotoka. »Počakal vaju bom na čolnu!« naj bi Miloš, kot da bi kaj slutil, zaklical obema. Aleš in Blaž sta še zajela zrak ter se odločno vrgla v mokro globino.
Ko pa sta čez čas le prišla na dan, sta bila priča prizoru, ki ga ne zmorejo pričarati niti najhujše sanje. Na gladini, kakšnih deset metrov od njiju, sta namreč opazila prijatelja Miloša, ki so ga valovi negibnega premikali sem ter tja. Zvlekla sta ga na čoln, ga oživljala, a ker ga nista mogla obuditi, sta nazadnje poklicala – na pomoč! Utopljencu naj bi iz ustne votline pritekla tudi kri, smo še izvedeli.
Pristojni sumijo, da je Miloša obšla nenadna slabost, nemara kap, »vidnih ni bilo nikakršnih znakov nasilja!« so dodali. Nekdo je sicer dejal, da naj bi imel Miloš že prej zdravstvene težave.
Vsi tisti tjulnji, ki smo jih včeraj priklicali, so se zavili v molk. Že zaradi Miloševih najbližjih, ki so v soboto, nedaleč od Banjol, nenadoma izgubili sina, prijatelja, uspešnega fotografa in inženirja gradbeništva, raziskovalca na številnih področjih, ki se je še nekaj dni pred smrtjo ukvarjal z modeliranjem bazena in vode v njem. »Že večkrat sem dobil vprašanje, kako bi bilo najbolje modelirati vodo v bazenu. Mislim, da je načinov seveda več, ključno vlogo pa igra nastavitev materiala /…/« Njegova zapuščina, pri komaj dvaintridesetih, je (bila) neizmerna.
