LJUBLJANA – Zaradi malenkostne nejasnosti so ljubljanski višji sodniki razveljavili sodbo 30-letnemu Simonu Mekindi, ki je bil zaradi povzročitve smrtne prometne nesreče s pobegom obsojen na sedem let in 10 mesecev zapora. Ljubljanska okrožna kazenska sodnica Andreja Sedej Grčar je namreč v obrazložitvi sodbe zapisala, da je Mekinda ravnal z zavestno malomarnostjo, kar naj bi bilo po mnenju višjega sodišča v nasprotju z izrekom sodbe, da je naklepno kršil cestnoprometna pravila. Pričakovati je bilo, da bo ponovljeno sojenje zgolj formalnost in višja sodna instanca je v drugo res potrdila, da bo moral Ljubljančan za svoje grehe plačevati s skoraj osmimi leti zapora.
Zgodilo se je 8. julija lani, ko je Mekinda za volanom focusa na križišču ulice Trbeže in Šmartinske ceste zavijal na prednostno cesto, po tej pa je tedaj z njegove leve strani pripeljal 52-letni motorist Simon Kozjek. Ta ni imel časa pravočasno ukrepati, trčil je v zadnji levi del avtomobila in po padcu obležal mrtev. Tožilec Marko Godec je bil poln očitkov na račun voznika focusa. Še najbolj blago so izzveneli tisti, da je že od leta 2008 vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da je bil med trčenjem z motoristom pod vplivom metadona ter drugih psihoaktivnih snovi, največjo težo kaznivemu dejanju je dajalo dejstvo, da po nesreči ni ustavil in vsaj poskušal pomagati motoristu, ampak je odpeljal naprej, se z dekletom Tjašo ustavil na bencinski črpalki, kupil ponjavo ter z njo prekril poškodovanega focusa.
Mekinda je na procesu poskušal čim bolj zminimalizirati svojo odgovornost za nesrečo. Sodnici je tako pomahal z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je najela njegova obramba, ta pa naj bi ugotovil, da je motorist vozil veliko hitreje od dovoljenega – 96 namesto 50 kilometrov na uro. »Če bi se držal omejitev, bi se lahko varno vključil v promet,« je vztrajal Mekinda. Toda sodišče je verjelo izvedencu, ki ga je postavilo samo. Janez Kopač je namreč izračunal, da je yamaha v focusa trčila pri 60 na uro, Kozjek pa se usodnemu trku ne bi mogel izogniti niti, če bi bil še 10 kilometrov na uro počasnejši, saj se je vse skupaj zgodilo v sekundi.
Mekinda je bil prepričan tudi, da bi mu morali soditi po milejšem členu kazenskega zakonika od nevarne vožnje, torej zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Vendar mu je sodnica odvrnila, da v njegovem početju ni bilo malomarnosti, ampak je bilo naklepno ogrožanje. To sicer ne pomeni, da si je želel, da motorist umre. Če bi si, »bi pred menoj sedeli zaradi uboja«!
O tem, zakaj je pobegnil in kupil ponjavo, pa je Mekinda dejal: »Z vozilom sem bil skoraj na svojem pasu, ko je motorist trčil v zadnji del avta. Počilo je, jaz sem se udaril v glavo. Bil sem v šoku in nisem vedel, kaj narediti. Pri ponesrečencu je bil traktorist, jaz pa sem se odpeljal domov in na teletekstu videl, da je umrl.« Kraj prometne nesreče pa je zapustil tudi zato, ker se je zavedal, da nima vozniškega dovoljenja in ker je partnerica na sovoznikovem sedežu postala histerična.