Medvedka na pragu hiše raztrgala ovco

KOČEVJE – Franjo Josič iz Mačkovca na Kočevskem je obupan: že dvajset let mu čredo ovac, ki kotijo dvakrat na leto (ekološka reja), redčijo medvedi, risi, volkovi, včasih se pridejo nahranit lisice, svoje opravijo še divje svinje in krokarji. Kosmatinci so najbolj lačni. Vsakič se lotijo brejih ovc, ki se z jagnjeti v trebuhu počasi premikajo; surovo jih pokončajo in raztrgajo ter se nato gostijo. Nazadnje prav pred dnevi, ko naj bi medvedko, ki se je udomačila visoko na terasasti planoti nad pašnikom, paritveni nagon zvabil precej nižje v goščo.

»Na tej poti je izkoristila moč tac in gobca. Strgala je visoko žično ograjo (farmer) in nedaleč od hiše prečkala pašnik. Domnevam, da ji je po ženitvi omamno zadišalo meso in je najbrž z medvedom mesarila po čredi, ki je ponoči v žični obori, v njej je tudi hlev, lučaj od stanovanjske hiše, na robu vasi,« je gospodar kot že velikokrat prej potožil bližnjemu lovcu.

Krvava vimena, raztrgani kožuhi

Zbegano drobnico s krvavimi vimeni in raztrganimi kožuhi je ob cesti visoko nad hišo pod Lovskim vrhom zjutraj srečal sosed iz Koprivnika.

Franju je bilo težko znova šteti pomorjeno in pregnano čredo. Pred oboro, ob tovornjaku, deset metrov od vhodnih vrat v hišo, je medvedka ovco oglodala do kosti. Drugo z jagnjetom je zadavila nekoliko dlje, sredi pašnika. Enajst ovc je pri lomastenju po obori tako hudo poškodovala, da jim je moral skrušen gospodar sam skrajšati trpljenje. Štirideset ovc in 14 jagnjet, ki so skozi raztrgano ograjo zbežali daleč v zakotne planjave pred ubijalskim gobcem kosmatinca, še vedno pogreša. »Verjetno so nekatere že poginile oziroma so jih požrle druge zveri ali pa so plen prepustile krokarjem. Nebo je nad Koprivnikom črno od teh ptic in so postale prava nadloga. V hipu se zgrnejo nad kadavri in oglodajo meso do kosti. Lani se je krokar zapičil v komaj skoteno jagnje na travniku. Dvema jagnjetoma je izkljuval jezika,« se gospodar trpko spominja. Niti ne ve, ob koliko jagnjet je vsako leto, saj komaj skotene pogosto napadajo tudi lisice. Zvitorepke si vzamejo čas, in če je treba, so ves dan pripravljene ždeti v grmovju. Le trenutek je dovolj, da zagrabijo jagnje. »Pred leti sem jih prodal brez težav in nekaj tudi zaslužil. Zdaj me tepe primanjkljaj, včasih se vprašam, do kdaj bo tako,« skomigne. In upravičeno ga je strah. V otroških letih je medved s pašnika, čuval je koze, domov napodil Franjevega sina Slavišo, drugi sin Saša pa je pred mrcino, ko je tekla za njim, komaj ušel v hišo.

»Si predstavljate, kako bi kosmatinka ravnala, če bi slučajno ob napadu tisto noč šel ven iz hiše reševat živino, ki se je tiščala skupaj? To ni šala. Naslednji dan sva z družico na pašniku naštela 93 ovc z jagnjeti. Vsako leto približno tretjine črede ne najdemo, kar pomeni, da imamo veliko izgubo. Lovci odškodnino 185 evrov za pokončano ovco sicer plačajo, izgubljene pa so naš strošek.«

A bolj kot letošnji propad črede Franja obseda lanski dogodek. Natanko pred letom dni, 22. in 26. junija, so mu medvedi zaklali 28 ovac, prepodenih 33 pa se ni nikoli vrnilo. Čudno naključje z veliko škodo.

V vasi 20 ljudi, zveri okoli veliko več

»Vsa leta se mi ob napadih zveri na ovce vračajo trpeči spomini, lanski pa je bil še posebno boleč. Zjutraj je otožno s krajše razdalje vame, kot da me prosi, naj ji pomagam, zrla ovca, ki ji je medved ponoči postrgal kožo z glave,« opiše krvavi prizor žena Nevena.

Josičevi so leta 1985 v Mačkovcu, v njem živi 20 ljudi, zveri tod okoli pa je veliko več, ob občinski cesti Kočevje–Koprivnik kupili starejšo kočevarsko hišo in si v njej ustvaril dom. Čeprav je bil v dva kilometra oddaljeni vasici Onek, od koder so se preselil, gozd njihov prvi sosed, niso slutili, da se bodo naselili v osrčje divjih zveri, ki živijo nad vasjo pod mogočnim Kočevskim rogom. »Od sklada kmetijskih zemljišč sem v najem vzel približno trideset hektarjev zemljišč, nekaj malega tudi od občine Kočevje; vsa so bila skoraj zaraščena. Še vedno čistim površine. A bi travo in grmičevje lahko najbolj čistili domači parkljarji, zato sem sprva kupil koze. Kazalo je, da bo šlo, čreda se je povečala, a le za kratek čas, saj jo je bilo vsakič vse manj.« Gospodarju ni bilo treba dolgo ugibati, kdo mu redči čredo. Štirinožni tatovi so planili iz gozda. Lisice so v štirinajstih dneh pokončale kar 28 kozličkov, volkovi pa koze in kozle, v treh letih skupaj 60.

»Kozjerejo sem opustil, ni šlo drugače, na pašnike sem moral pripeljati govedo. Zveri se nanje niso upale, čeprav so rogovilile okoli. Zdi se mi, da so se v tem obdobju množično razbohotile,« ugotavlja. Potem je prišla bolezen norih krav in ta je Franja še bolj udarila, saj je znova korenito posegel v spremembo črede.

»Država je ponujala subvencijo za ekološko kmetovanje. Brez nje bi vsi dvignili roke. Sproti smo postavljali žične ograje, tako kot so ukazali. A zaman. Prvo leto je bilo najbolj boleče, saj ni minilo jutro, da ne bi na pašniku že od daleč zagledal okrvavljenega belega kožuha, od blizu pa ostankov ovčjih kosti. Zadnja leta pa...« Franju zmanjka besed. In kaže na pokončano ovco, ki že peti dan črviva smrdi pred hišo. Namesto da bi kadavri končali na bližnjem mrhovišču in tako potešili lakoto lačnih zveri, jih morajo odpeljati v Grosuplje. »Vzeli smo jim hrano izpred gobca. Od takrat neusmiljeno hrustajo drobnico. Do kdaj?« se sprašuje Franjo.