Medved Najstnik je skoraj raztrgal Franca

ZAPOTOK – Priznajmo si že enkrat, da smo si povsem sami krivi: mi silimo v zveri in ne one v nas! Tudi gospodar Lovske družine Mokrc Slavc Mlakar, doma iz Zapotoka, je v času nedeljskega kosila razpredal ravno o tem: »Vam povem, kot otrok sem se ogromno naposlušal o medvedih, toda videl nisem prav nobenega. Zdaj ga pa vidiš, kjer koli se ti zahoče ...« Zapotok nad Igom, pod gosto poraščenim Mokrcem, je naselje, ki je nekoč, v času Slavčevega otroštva, premoglo komaj 26 hišnih številk. Danes je v Zapotoku že več kot 300 cifer. Prišleki so se želeli odmakniti od mestnega trušča, v ta gozdni raj, mir na zemlji, pozabili pa, da so vstopili pravzaprav skozi glavna vrata odklenjenega medvedovega hrama. Na območje stalne medvedove prisotnosti. Točno tja, kjer ižanski župan Janez Cimperman priporoča sobivanje, sobivanje človeka in medveda. »Toda medved je zver, z zverjo se pa prekleto težko živi!« je izpostavil Slavčev leto in pol mlajši brat Anton, sicer starešina njihovega lovskega društva. »Ob takšni količini medvedov je sobivanje že na skrajni meji mogočega,« se je strinjal 58-letni Slavc. Oba ocenjujeta, da jih je ta hip v njihovem lovišču približno 20, »moralo pa bi jih biti največ pet!« sta v en glas zapela. Ampak ne zaradi teritorija, kot sta povedala, »zaradi premajhne količine hrane!«

Toda medved je zaščiten. Zato se do neke meje strinjata z ostrimi besedami župana Velikih Lašč Antona Zakrajška: »Trubarjeva dežela, pa naj to vsakdo razume, kot si misli, je preprosto ujetnik največje slovenske zveri!«

Napad

Že lani je omenjeno lovsko družino presenetil kosmatinec, ki je nekoga napadel. Poimenovali so ga Smetarček, ker je tako rad obračal kontejnerje. Le malo pred tokratnim nedeljskim kosilom, približno ob pol dvanajstih, pa je spet napadel. To pot je bil na pohodu Najstnik, kot ga je poimenoval Anton. »Ah, to je bil mlajši medved, star kakšnih dve leti, imeti je moral dobrih 80 kilogramov.« To je ugotovil po še dobro vidnih sledeh kosmatinčevih krempljev. Zraven smo opazili še več temno rdečih lis približno uro stare krvi. Bili smo na makadamski cesti, po kateri pridemo do dobro poseljenih Vrtač. Tudi to dopoldne se je po njej sprehodil … »Franc Ivič mu je ime!« nam je v tistem razodel njegov sokrajan Anton Mlakar. Kot smo izvedeli, naj bi jih priseljenec v teh krajih štel okoli 50. »Izjemno aktiven možak je to, ogromno hodi po gozdu, praktično ni stezice tu naokoli, da je ne bi prehodil,« je dejal Anton. Franc je menda nedružaben in samotarski človek (najbrž tudi zaradi nezgode, zaradi opeklin na obrazu je invalid), ki pa nikoli ne pozabi s seboj vzeti majhnega izgubljenca, kot smo izvedeli, križanca med nemškim ovčarjem in še enim.

»Poglej, tam sta se morala srečati!« sta ugotavljala Anton in Milan Podlogar z Zavoda za gozdove, pristojen za škofeljski rajon. »Presenetil ga je!« mu je Anton prenesel Ivičeve prve besede. »Ti, ali piha?« Tedaj je Milan poslinil prst in ugotovil, da veter vrtinči, da pa piha boljkone po cestišču navzdol. »Torej ga ni mogel dobiti na nevarnost!« se je posvetilo Milanu. »Ti, isti primer kot tam!« se je nadaljeval pogovor med poznavalcema. »Isti!« se je strinjal Anton.

Nista nam sicer povedala, za kateri primer je šlo, toda že iz naslednjih Podlogarjevih besed je bilo marsikaj jasnejše. »Pes!« tedaj zakolne. »Pes je resnično ta, ki privabi medveda! Mu je že konkurenca!« Mislil je namreč na medveda. »Buhvar, da ga spusti s povodca!«

»90 odstotkov vseh medvedovih napadov se zgodi, ko je pes zraven!« podkrepi Anton, a v isti sapi dene, da ga ima Franc vedno privezanega. »Stoprocentno!«

Pozor pred medvedkami

Toda že to, da je bil pes zraven, je bilo očitno dovolj, da se je zgodilo. »Veste, medved si išče svoj prostor za življenje, na prostoru želi živeti,« nas je podučil Slavc. »V bližino vasi pridejo le tisti mlajši medvedki, starejši so si svoje območje življenja medtem že ustvarili.« Mlajši se torej šele iščejo, zato radi zaidejo. V človekov življenjski prostor. Zaradi mikavne hrane? Morda.

Tudi naš sila korajžni Najstnik je imel svojo pot, svoje iskanje. A kaj, ko mu je Franc s svojim mešančkom, nič hudega sluteč, za hip to preprečil. Bližnji stik. Franc se je, ko je zagledal mrcino, ki je ritala iz grmovja, močno prestrašil, kako tudi ne. »Prestrašil se je tudi pes, je prepričan Anton. »Če resnično ni tisti pravi lovski, vajen medvedov, je dal zagotovo rep med noge in planil pod gospodarja.«

Franc je Antonu kmalu po napadu povedal naslednje: »Žival je skočila name. Z rokami sem se poskušal ubraniti ...« Toda imel je srečo. Najbrž tudi zato, ker je precejšnje postave. Nemara se ga je ustrašil celo Najstnik. Lahko bi jo namreč skupil neprimerno huje, lahko bi bilo celo usodno. »Raztrgal mu je majico, prizadejal nekaj prask, tako po prsih kot po rokah. Ko sem ga videl, je bil sicer močno okrvavljen, tudi njegove hlače so bile povsem od krvi,« se je spominjal Anton, ko je zagledal nesrečnika, ki je sam prihitel do vasi. Potem ga je odpeljal rešilec. Zdravnik je Antona že kmalu potem pomiril: »Hudih poškodb ni, zaradi morebitnih okužb pa mora biti še nekaj časa na opazovanju.«

Franc Ivič je imel vsekakor neznansko srečo. Anton Mlakar: »Kdaj medved napade, tega nihče ne ve. Kot tudi v tem današnjem primeru ne moremo vedeti, kaj ga je zmotilo, da ga je napadel, in kaj odvrnilo, da ga ni raztrgal.«

Še opozorilo lovcev: medved se ta hip zelo rad pase, išče travo, tudi drugo hrano. Vedite, da sta prav maj in junij najnevarnejša meseca! V tem času pride namreč iz svojega brloga medvedka z mladiči!