TRAGEDIJA

Med snemanjem gora se je ubil

Objavljeno 30. avgust 2016 21.21 | Posodobljeno 30. avgust 2016 23.23 | Piše: Mojca Marot

V nedeljo zjutraj sta planinca v Turskem žlebu nad Okrešljem naletela na truplo. Udarec pri padcu je bil usoden za mariborskega fotografa Ivana Vinovrškega

Potem ko je propadla tovarna MTT, se je Ivan Vinovrški kot svobodnjak popolnoma posvetil fotografiji. Foto: Mediaspeed.net

MARIBOR, SOLČAVA – Zadnji počitniški vikend je bil v naših gorah zelo pester. Nič nenavadnega, saj je sezona gorništva tako rekoč na vrhuncu. A žal so številni zaradi padcev, zdrsov, zvinov in zlomov potrebovali pomoč gorskih reševalcev. Ti so morali posredovati kar 14-krat in skoraj vse onemogle ali poškodovane so varno pospremili v dolino. Razen pohodnika, ki se je ponesrečil v Turskem žlebu nad Okrešljem v Kamniško-Savinjskih Alpah – in tam umrl. Kot so včeraj pojasnili na celjski policiji, je bil 64-letnik v soboto okoli 18. ure na vrhu Turskega žleba. »Pri sestopu mu je najverjetneje zdrsnilo in je padel ter več kot 200 metrov drsel po melišču. Pri tem se je tako hudo poškodoval, da je na kraju nesreče umrl, šele naslednji dan pa sta ga našla pohodnika,« je v policijsko poročilo zapisala Milena Trbulin, tiskovna predstavnica Policijske uprave Celje.
Turski žleb je priljubljena točka planincev in tja se je odpravil tudi Mariborčan Ivan Vinovrški, znan fotograf, samostojni kulturni delavec, ki je v štajerski prestolnici v svoj objektiv lovil zelo različne dogodke. 
»Nesreča se je zgodila malo pod vrhom Turskega žleba. Planinec je imel s seboj nahrbtnik, predvidevamo, da ga je odložil in nameraval posneti nekaj fotografij. Pri tem mu je verjetno spodrsnilo, padel je in se udaril v glavo, kar je bilo zanj usodno, potem pa še kakšnih 200 metrov drsel po melišču, kjer je obležal,« je povedal Brane Povše, načelnik Gorske reševalne postaje Celje. Kot je še dejal, naj bi ga mimoidoči planinec že prejšnji dan srečal sredi Turskega žleba, zato menijo, da se je usodni padec zgodil že v soboto zvečer. Nesrečnik, ki je bil v gorah sam, je tako mrtev ležal v Turskem žlebu nad Okrešljem vse do naslednjega jutra, ko sta malo pred 8. uro nanj naletela dva druga planinca in takoj poklicala pomoč. V Turski žleb so se odpravili celjski gorski reševalci in tudi dežurna ekipa gorske reševalne službe na Brniku, ki se je ponj odpravila s helikopterjem Slovenske vojske in ga prepeljala v dolino.

Otrok črno-bele fotografije

Znani fotograf se je v gore odpravil za svojo dušo. Verjetno je hotel v svoj objektiv ujeti kakšen lep trenutek v gorah, morda celo sončni zahod, kdo ve. Vinovrški je fotografiral številne dogodke, tudi poroke, bil je član Fotokluba Maribor. »Predvsem pa odličen fotograf, ki je s fotografijami pogosto sodeloval na razstavah,« je dejal njegov kolega Branimir Ritonja. 
Dolga leta je spremljal dogajanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. »V tem času je v svoj objektiv ujel nešteto tistih minljivih trenutkov gledališke kreativnosti, ki bi utonili v pozabo, saj se gledališče vedno dogaja le tukaj in zdaj. Z Ivanovimi fotografijami so ti trenutki postali večni. So dediščina vsem bodočim generacijam ustvarjalcev in gledalcev, ki bodo tako lahko podoživeli ali na novo spoznali umetniške kreacije Slovenskega narodnega gledališča Maribor. In zato bomo Ivanu vedno hvaležni,« je za Slovenske novice povedal Alan Kavčič, ki je v tem kulturnem hramu zadolžen za odnose z javnostmi. 
Ivan je v Mariboru živel vse od leta 1973, kjer si je ustvaril družino in delal v MTT tovarni tkanin Melje. S fotoaparatom se je spoprijateljil že v otroštvu, fotografiral je od svojega 10. leta. Po propadu tovarne MTT se je fotografiranju povsem predal. Kot svobodni fotograf je delal za Koncertno poslovalnico Maribor, Slovensko narodno gledališče, tudi za mariborsko škofijo ter Sinagogo. 
Pred štirimi leti, ko je fotografije postavil na ogled v avli Doma starejših občanov v Radencih, skupaj s Srbskim kulturnim društvom Štajerska skupnost v Mariboru, je pripovedoval o tem, kako dobro se spominja svojega prvega fotoaparata, dela v temnici, vonja fiksirja in razvijalca, pa tudi umazanih rok in obleke. In tega, kako se je prvič razjokal zaradi ponesrečeno razvitih filmov, ki so bili seveda uničeni. »Zase lahko rečem, da sem otrok črno-bele fotografije, vseeno pa se spoznam tudi na barve in barvno fotografijo,« je med drugim dejal Ivan Vinovrški, ki ga številni, ki jih je ovekovečil na fotografijah, zagotovo ne bodo pozabili.

 

Deli s prijatelji