CERKNICA – Ena najbolj intenzivnih gasilskih intervencij zaradi neurij minuli konec tedna – v kateri je sodelovalo več kot 80 mož – je bila na Notranjskem. Na poti med Rakitno in Cerknico, na Pikovniku, so še v nedeljo čistili in pospravljali posledice uničujočega rdečega petelina, zaradi katerega so bili gasilski zvonovi po Cerkljanski dolini.
Ognjena strela v senik
Gospodar Franc Doles pripoveduje, da sobota ni bila pretirano deževna, tam po drugi je prišla ploha, kratkotrajna, nič posebnega. Naenkrat je iz medlih oblakov priletela strela, direktno v gospodarsko poslopje s hlevom in garažo spodaj, senikom pa nad obojim. Eden domačinov s kmetije ocenjuje: »Po mojem je bila ognjena strela, v petih minutah je bilo vse v ognju.« Franc Doles se najprej spomni zvočnih učinkov: »Uh, to je usekalo in počilo, salonitke so pokale kot na fronti in letele po luftu.«
Cerkniški gasilci so bili obveščeni takoj, proti Pikovniku na 860 metrih nadmorske višine pa je krenil ducat gasilskih društev: Otave, Cajnarje, Begunje in Cerknica so ob pomoči gasilcev PGD Grahovo, Rakek, Unec, Sveti Vid in Rakitna pravočasno odstranili živino in kmetijsko mehanizacijo ter se spoprijeli z gašenjem. Ker je udar strele povzročil izpad električne energije, ni delovalo hidrantno omrežje, in ker je kazalo, da se bo ogenj širil, so gasilci napeli polne moči ter poklicali na pomoč prav vse cisterne v cerkniški gasilski zvezi ter še tiste iz Rakitne.
Vodja intervencije Goran Kovačevič iz PGD Cerknica potrdi: »Problem je bil z vodo, zato smo aktivirali skoraj celotno gasilsko zvezo Cerknica. Pozneje so začeli delovati tudi omrežje in hidrant, tako da smo lažje pogasili.« Doles pa de: »Če ne bi bilo gasilcev, bi še kaj drugega zgorelo,« ter pokaže na sosednje poslopje. Čistili so v soboto do enajste zvečer, nato so požarno stražo ponoči izvajali gasilci PGD Bezuljak, Sveti Vid, Otave, Ivanje selo in Begunje, v nedeljskem jutru so nadaljevali čiščenje.
Nezavarovano – z računico!
Na vrhu skednja je bilo uskladiščenih okoli 35 ton sena; zgorelo seno so prekopali in dodatno zalivali z vodo ter kopičili na drugi strani ceste, kjer so tleče ostanke varovali s cisterno – zgolj za primer, če bi se znova pojavili zublji.
Skoraj vsa živina je bila k sreči na pašniku, razmišlja Doles: »Žival v paniki podivja in je vprašanje, kako bi šle ven – če bi sploh šle.« Škode niti ne oceni: »Kolikor je stavba vredna: seno nima nobene cene, lastnega dela pa je ogromno vloženega. A so taki časi, da delo ni plačano, sploh ne kmetovo,« pribije. Kmetije nima zavarovano zato, ker je imel, kot pravi, slabe izkušnje že z zavarovanjem hiše. »Plačevali smo, nato pa je izbruhnil požar pod dimnikom. Od zavarovanja nisem dobil za dva žaklja apna za prebeliti, ker pač ni zgorela vsa kmetija, ampak le del stanovanjske hiše.«
Kljub škodi je Doles naravnan v prihodnost: »Ne pomaga, če se sekiramo ali ne. Vsak dan bomo nekaj naredili, ko smo vajeni delati, pa bomo nazaj zgradili.« Njegov sorodnik – prevoznik pravi, da se bodo ljudje odzvali solidarnostno tudi glede krme, kot so se glede gašenja: »Po vaseh bo futer nabral, vsak malo bo pomagal, pa bo naredil.« Zanje je dobro, da pred vrati še ni snega in/ali zime ter da ima še nekaj časa, preden bo nad Pikovnik legla zima. Narava uniči, človek naredi znova – in ta rek ne velja zgolj na Cerniškem, ampak vsepovsod, kjer človek vztraja.
