Matjažu (28) in Jaki (24) ni bilo pomoči

LJUBLJANA, VERD – Prek razcepa Kozarje, skozi katerega se reka vozil s primorske strani vsak dan na zahodni ljubljanski obvoznici zliva proti severu prestolnice in naprej proti Gorenjski, je jutranja konica včeraj potovala počasi, v eni koloni; prehitevalni pas je bil rezerviran za delavce Darsa, ki so ob preluknjani kovinski ograji s postavljenimi vozili zakrivali pogled na razdejanje minule noči. Za posledicami nesreče, ki se je zgodila v torkovem večeru okoli 21. ure, sta umrla 28-letni Matjaž Jeršin z Verda pri Vrhniki ter štiri leta mlajši Jaka Ceme z Vrhnike. Tretjega potnika v avtomobilu, 29-letnega T. R., so s hudimi ranami odpeljali v ljubljanski klinični center. Z ogledom kraja prometne nesreče so policisti ugotovili, da je eden izmed trojice v avtomobilu – kdo, do zaključka redakcije še niso povedali – vozil osebni avtomobil citroën berlingo proti razcepu Kozarje iz smeri Brezovice proti Brdu. »V levem nepreglednem ovinku je voznik domnevno zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo izgubil oblast nad vozilom; to je začelo drseti proti levemu robu vozišča, kjer je prek travnate bankine trčilo v zaščitno kovinsko ograjo, ob kateri so bile postavljene table pokončne zapore,« je ugotovitve kolegov povzela Nataša Pučko z ljubljanske policijske uprave. Po trčenju v kovinsko ograjo je berlinga dvignilo v zrak, nato je pristal na travnatem nasipu in po nekaj metrih drsenja trčil v drog javne razsvetljave. »Vsi trije udeleženci so pri trčenju padli iz vozila na travnato površino,« je dodala Pučkova. Policistom so pomagali tudi gasilci iz ljubljanske gasilske brigade, ki so odklopili akumulator na vozilu, ponudili pomoč reševalcem pri oskrbi in prenosu poškodovanca ter policistom razsvetljevali prizorišče dogodka.

Sveča na oknu

V sredinem jutru so se na dvajset kilometrov oddaljenem Verdu pred hišo Jeršinovih zbrali znanci in dobri sosedje, eden slednjih pripoveduje, da je bila žalost neizmerna. »Vsi so poznali Matjaža, vsem je šraufal avtomobile, ko se je komu kaj pokvarilo. Zelo priden je bil, sicer pa je tudi delal kot avtomehanik v Citroënovem servisu na Drenovem Griču.« Na oknu vrstne hiše v Čolnarski ulici, kjer je Matjaž odraščal, gori vijolična sveča, ob njej buča z izrezljanim imenom dragega pokojnika, ki ga ne bodo pogrešali le svojci.

A te izguba pač najbolj boli; Matjaževa mama pride iz hiše z utrujenim obrazom, oče je pravkar urejal pogrebne zadeve za sina, obrne se proti nam in izusti: »Ni ga več.« Oba so zbudili okoli pol štirih zjutraj; policisti še nimajo dokončnih ugotovitev o dogajanju, oče je prevzel le predmete pokojnega ljubljenca, pridnega fanta, kot ga opiše. Matjaž je bil strojni tehnik, mehanik, delaven. Njegovih prijateljev oče ni natanko poznal: »Nisem vedel, s kom gre. Nisem poznal fantov, enega sem dvakrat videl. Toliko teh pobov hodi, da ne vem, kateri kam paše.«

Pove, da je bil Matjaž zadnjega pol leta odseljen, imel je stanovanje v najemu: »Spodbujal sem ga, naj začne graditi hišo.«

Eden od ljubljanskih prijateljev Jeršina opisuje kot »super nekompliciranega človeka, zelo v avtomobilih. Dobri ljudje gredo prehitro.« Drugi prijatelj z vrhniškega konca pa pravi, da sta bila oba zdaj pokojnika – ki ju pozna dolgo – dobra prijatelja: »Matjaž in Jaka sta bila zadnje čase vseskozi skupaj, zagotovo sta se dva, tri leta intenzivno družila. Tudi preostala družba je bila močno povezana,« opisuje razmerja dela mladine med sosednjim Verdom in Vrhniko, koder sta Matjaž in Jaka živela svoj vek.

Preživel raka, nesreče ne

Jaka Ceme z Vrhnike je bil zaposlen v Polhovem Gradcu v podjetju Schwarzmann, kjer se je ukvarjal z industrijskimi šotori: »Tretji v vozilu ni bil z našega konca, ampak nekje proti Dolenjski. Ima firmo, ki se prav tako ukvarja s šotori; Jaka mu je v popoldanskem času pomagal, sta skupaj kakšne projekte delala, ko je končal svoj šiht.« Jaka je za sabo zapustil punco ter urejeno življenje. »Vsi so bili pridni fantje, vse urejeno,« pravi vrhniški znanec nesrečne trojice. A najbolj kruti podatek nas čaka na koncu: »Jaka je pred dvema letoma prebolel raka, zdaj pa to. Res, to je …« nato zmanjka besed; čustva in spomini prevladajo.

Tudi vozilo, v katerem so doživeli nesrečo, je bilo Jakovo – a kdo je vozil, še ni znano. Policisti so morali v sredinem otožnem dnevu za prijatelje pokojnih nadaljevati zbiranje obvestil in preiskavo okoliščin prometne nesreče. Ena od nejasnosti po nesreči je bila, ali so bili voznik in potnika pripeti ali ne, da so popadali iz vozila; kajti če so bili pripeti, je jasno, kako sunkovito močna je bila njihova nesreča. »Ogleda kraja nesreče sta se udeležili tudi preiskovalna sodnica in državna tožilka. O vseh ugotovitvah bo obveščeno pristojno državno tožilstvo,« poroča Pučkova s policije. A vse ugotovitve tega sveta ne bodo vrnile pokojnih v življenje; v soboto bi se morala Matjaževa sestrična iz Horjula omožiti. Predvideno je bilo veselje, prišla je žalost.