LJUBLJANA – Most na Barjanski cesti čez Gradaščico je bil zgrajen leta 2007 in je stal 2,7 milijona evrov. Park okoli njega je resnično lep, res pa je, da je vse odtlej popolnoma drugače. Zakaj? Mlado, ampak zares mlado, ter nekoliko manj mlado je tu našlo svoj odmaknjeni prostor pod soncem. Zbirajo se še najraje pod mostom. Tam se družijo, objemajo, ljubijo, popivajo, tudi drogirajo se, drog, vseh vrst, tam tega res ni malo. Tam živeči se zgražajo nad glasnostjo, nad steklovino, ki jo je vsako jutro, kolikor želite, zgražajo se nad pokanjem petard. Tudi v teh vročih poletnih mesecih, tudi predvčerajšnjim. Pokati je začelo že zelo zgodaj, zbralo se jih je dvanajst. Sami fantje, stari okoli 18 let, banda s skuterji. »Tega ne morem gledati, tega nisem mogel gledati,« je bentil Vasim, ki namesto javnih služb večkrat vzame orodje in počisti za objestnimi mladci, prepolnimi neodgovornosti. Tudi to pot se je dobila družba iz bližnjih kvartov, iz Trnovega, Rakove jelše, tudi iz kar nekaj kilometrov oddaljene Zelene jame. Včasih so se družili na tako imenovani plaži ob Ljubljanici, včasih se družijo ob zapuščenem kolezijskem kopališču. Najraje pa se zadnje čase družijo na zadnjih stopničkah ob žuboreči Gradaščici. Zvečer, kot tudi v noči na soboto, se premaknejo – pod most. Temačnost, nevidnost, sočni pogovori. Obujanje starih zamer? Kot zadnjič?
Dan za zadetek
Petek je dan za zadetek! Tako je bilo in tako bo. Tako se je govorilo v vašem, našem času, tako se bo govorilo tudi v bodoče. Mladina odrašča drugače. Z alkoholom in drugimi opojnimi substancami se sreča že v rosnih, pravzaprav otroških letih, če si to priznamo ali ne. Ob Ljubljanici se je v tistem trenutku trlo okoli 400 mladostnikov, zraven so bile obvezne steklenice, ob Gradaščici precej manj, a tudi tam je bila pijača. Dvanajst se jih je torej dobilo. Lepa družba, mislili bi, da tudi složna. Pa ni tako, smo izvedeli. Mednje se je že zdavnaj naselila jeza, predvsem zaradi ovajanja, tudi policiji. »Drug drugega cinkajo!« Malo zaradi drog, malo zaradi čiste hierarhije, ki se šele vzpostavlja.
Na betonskem igrišču ob trnovski osnovni šoli sta tisto jutro nemo zrla Klemen in Urban. Prava Trnovca, stara 17 in 18 let. Prav toliko, kot so bili stari tudi glavni akterji sobotne tragedije. Ali je bilo treba, smo se skupaj spraševali, ti, ali mu je bilo res treba?
»Kaj bo zdaj z njim?« sta spraševala. Čutila se je pripadnost, kaj pa strah? »Ne, to ne, ni me strah, meni česa takšnega ne bi nikoli naredil!« Matic? »Da, Matic!«
Labilni športnik
Matic, 17-letni Trnovčan, pravzaprav doma iz Krakovega, kot se reče trnovski četrtni skupnosti na drugi strani Gradaščice, povsem blizu Kresalove, z mamo in starimi starši, bi moral biti na prvi pogled povsem soliden najstnik, sicer učenec srednje upravno-administrativne šole. Ki pa je prehitro odrasel. Nekaj je k temu prispevala ločitev staršev, nekaj, kot smo izvedeli, tudi njegova kronična epilepsija. »V osnovni šoli je bil odličnjak!« pove prvi, veliko slabši učenec, ki je bil nekoč Matičev sošolec, a je padel. »A je imel psihične težave, težave v družini.« Matic je agresivec, hitre jeze, srboritež. Že ob najmanjši provokaciji, kot smo izvedeli, bi za vami letele stvari, »toda ubil vas ne bi!« pribije drugi. Matic je bil tudi izjemno tihe narave, nekaj je v sebi nenehno skrival, sta vedela povedati, tudi to, da se je rad igral z nožki.
Bil je pravi športnik, prej je igral košarko, potem obiskoval fitnes, vse to ga je izklesalo v čvrstega fanta, strah vzbujajočega? Zdi se, da bi lahko bil zlahka pomemben člen te družbe, lider nerazdružljivih, toda kaj jih je tako povezovalo? Fante iz vseh vetrov, Trnovega, Rakove jelše in celo Zelene jame? Preveč prostega časa, premalo starševske ljubezni, droga, alkohol, brezizhodnost?
Dvakrat v srce
Kot rečeno: bil je petek, dan za zadetek! Fantje so se zbrali, res škoda, da ni bilo vsaj kakšne punce zraven. Imeli so vrečo gazirane pijače sprite in vodko. Koliko, ne vemo, le to, da ga vsaj nekateri očitno ne nesejo najbolje. Začeli so razbijati, metati petarde. Tam živeči so vedeli povedati, da je bilo nevzdržno, grozno, praktično niso mogli zaspati. Ura se je prevesila čez polnoč. Odbila je 0.45. Nastal je huronski prepir, »zaradi starih zamer«, kot smo izvedeli z ljubljanske policije. »Skrili so mu motor,« so nekateri povedali. Matic se ni mogel več zadržati. Jeza je preplavila njegove možgane, njegovo razsodnost, za nekaj trenutkov je izginil, najbrž je šel domov, prišel nazaj z lovskim nožem. Potem pa je bilo samo še krvavo. Napadel je bržkone tista dva, ki sta ga sprovocirala. 18-letnega Jasmina Beganovića iz Stare Ljubljane ter enako starega Radeta Šobota oziroma Pileta, kot kličejo suhljatega mladeniča iz Zelene jame, ki pa je večino časa prebil prav tu okoli novega Trnovskega mosta. Nekaj ob Veselinovem vrtičku, kjer so si večkrat spekli meso, nekaj ob bližnji kolezijski luknji.
Matic je začel svoj morilski pohod, vso jezo izpustil prav na ta dva. Zaslišalo se je kričanje, začela srhljivka, tam pod temačnim mostom. »Jasmina je dvakrat štihnil v hrbet, tukaj pod ramenom,« je dejal prvi. Kaj pa Pileta? »Pileta je dvakrat v srce!« Ta je takoj umrl zaradi poškodb, izkrvavel je na kraju dogodka, Jasmina pa so s hudimi poškodbami potem reševalci prepeljali v ljubljanski klinični center. Njegovo zdravstveno stanje je stabilno.
Matic je zbežal, a se že kmalu predal policistom Policijske postaje Vič-Rudnik. Takrat je bil kraj grozljivega štihanja že povsem v modrem. »Štiri kible, pet škod, reševalci, kriminalisti, vseh skupaj kakšnih 20!« je pripovedoval eden izmed še vedno zaprepadenih fantov na igrišču. »Do petih zjutraj so preiskovali,« pa nam je povedal najbližji sosed.
Izvedeli smo, da so mladeniči našemu fotografu zagrozili, če bo objavil nočne fotografije. Zagrozili so mu v znanem slengu. Prav ti, ki so potrebovali skoraj 17 ur, da jim je uspelo priplezati iz svojih brlogov in prižgati svečko svojemu Piletu v spomin.
Grozi mu 10 let |
