LJUBLJANA – Dvaintridesetletni Herman Strel z Breznice nad Žirmi je prevažal štiri stroje za polnjenje kokakole, njegov cilj je bil Vladikavkaz v ruski Čečeniji. Na pot je odrinil 18. avgusta 1997. Naročnik prevoza je bilo italijansko podjetje Fagioli iz Reggio Emilie. Avtoprevoznik se je z voženj redno oglašal domačim, zato so seveda postali pozorni, ko ni bilo več telefonskih klicev.
Hermanov brat je 30. avgusta policiji prijavil pogrešanje, medtem pa je uslužbenec špedicije Silvan Corniali po telefonu spraševal starše, ali vedo, kje je njihov sin. Prijatelji, ki so poznali Hermanove navade, so povedali, da ni rad vozil v konvoju kot drugi vozniki. Bil je iznajdljiv, vesten in zanesljiv šofer. Zgodba o nenadnem izginotju se je začela odvijati, ko so Hermanovi kolegi po nekaj dneh pri Blatnem jezeru na Madžarskem našli parkirano njegovo prikolico z nedotaknjenim tovorom, voznika pa ni bilo nikjer. Špediter je poskrbel za nove spremne dokumente in prikolico s tovorom je na cilj v Čečenijo odpeljal Hermanov kolega.
O usodi voznika in tovornjaka pa nihče ni vedel nič. Kot bi se pogreznil v zemljo. O izginulem slovenskem prevozniku so molčali tudi na policiji, dokler se niso razširile govorice, ki so terjale odgovor. In šele zadnjega septembra je bilo tudi uradno potrjeno, da je slovenski šofer Herman Strel izginil na Madžarskem.
V tistih dneh je pri Strelovih doma večkrat zvonil telefon. Neznanci so spraševali, ali se je sin že vrnil domov. Mati Francka in oče Dominik sta živela v negotovosti, zaradi raznih govoric so ju obhajale zle slutnje. Oče, denimo, je takrat dejal: »Če se do zdaj ni javil, ga ne bo več.«
Spomnila sta se nekaterih neljubih dogodkov iz preteklosti, ko so sina obiskovali šoferski znanci, med njimi Martin Paulič iz Šenčurja, ki je bil leto pred Hermanovim izginotjem (oktobra 1996) umorjen v Ukrajini. Starši so pripovedovali o neporavnanih računih, ki naj bi med Pauličem in Strelom sprožili oster spor. Hermanovi prijatelji pa so potrdili, da sta pokojni Martin in pogrešani Herman nekoč vozila za istega italijanskega prevoznika, o čemer pa niti policija ni imela podatkov.
Herman Strel se je zaradi omenjenih sporov odločil, da gre k drugemu delodajalcu; Paulič naj bi ga namreč očrnil in Strel ni več dobil voženj, prijatelji pa so povedali tudi to, da je sicer izredno rad vozil prav v Rusijo. Le Moskve se je izogibal, ker se je bal, da mu tam ne zasežejo tovornjaka. Vedel je namreč, da se nekateri odpravljajo na pot s ponarejenimi dokumenti, ki bi mu jih lahko kdo podtaknil. Prepričan je bil, da so takšne dogodivščine, ki jim sledi odvzem vozila, zrežirane.
Herman je vozil tovornjak znamke Mercedes, sposojen od brata. Ko se je za njim izgubila sled, je enako skrivnostno izginil tudi tovornjak. Staršem ni bilo jasno, zakaj so jih ves čas tolažili, da si je Herman morda našel dekle in ostal v tujini, drugi so napovedovali, da se bo vrnil s kupom denarja in podobno. Iznajdljivi Strel, za katerega so govorili, da je imel največji rezervoar za gorivo (polnil ga je s cenejšo rusko nafto), je zaradi vsega, kar se je dogajalo našim prevoznikom, napovedoval, da bo v Čečeniji za varno spremstvo najel oklepno vozilo. Na žalost pa do tja sploh ni pripotoval.
Razpadajoče truplo ob jezeru
Šele dva meseca po izginotju, 17. oktobra, so ob Blatnem jezeru našli razpadajoče moško truplo. Ugotovili so, da naj bi šlo za Strela. Bilo je natančno leto dni po najdbi Pauličevega trupla v Ukrajini. In tudi Hermanovih morilcev, tako kot ne Pauličevih, niso nikoli odkrili. Nekateri so bili prepričani, da med zločinoma obstaja povezava.
Ironija je bila, da je prav Herman Strel štiri leta pred usodno vožnjo v Ukrajini postavil leseni križ na grob prijatelju Milanu Fortuni, prevozniku, ki je domnevno umrl zaradi zaužitja prevelike količine domače (strupene) vodke. Prav Fortuna ga je nekoč vpeljal v avtoprevozniški posel.
Po najdbi trupla se je v družini 32-letnega Hermana Strela naselila še večja negotovost, saj sta mati in oče po ogledu fotografij domnevno sinovih oblačil izrazila dvom, da je vse pripadalo sinu. Oče je zanesljivo prepoznal le črn kombinezon z napisom Mercedes na prsih, o kratkih hlačah in črni majici z napisom Kalašnikov v cirilici pa ni mogel z gotovostjo trditi, da jih je res nosil Herman.
Po objavi opisa trupla so se zdrznili tudi nekateri Hermanovi znanci. »Tu nekaj smrdi,« so govorili, »kajti Herman nikoli ni imel brk, ni nosil takšne majice, ki je omenjena v opisu, nosijo jih kvečjemu ruski ali ukrajinski šoferji.«
Zaradi vseh dvomov, ki jih domači niso skrivali, je še po najdbi trupla vendarle ostajalo upanje, da je avtoprevoznik z Breznice še živ. Z govoricami pa so privrele na dan nekatere majhne Hermanove skrivnosti. Njegov znanec je omenil možnost, za katero je menil, da ni čisto nemogoča. »Ker o Hermanovem tovornjaku ni sledu,« je menil, »bi ob Blatnem jezeru lahko odklopil prikolico s tovorom za Čečenijo, zapel drugo prikolico, recimo s tovorom cigaret znamke Marlboro. Kdor se s tem ukvarja, ve, da je to enkraten zaslužek, Herman pa je vedno sanjal o enem ali dveh velikih podvigih, ki bi mu navrgli tak zaslužek, da bi si končno lahko kupil tovornjak.«
Podobno kruta je zgodba o nekdanjem Hermanovem sodelavcu Martinu Pauliču. S tovornjakom vlačilcem se je odpravil proti Rusiji, domačim se je zadnjikrat oglasil 5. oktobra 1996, nato pa je njegov mobilni telefon umolknil. Enaindvajsetega oktobra so pri kraju Starobeševo v Ukrajini našli Tinetovo truplo. Bil je ustreljen v glavo, po morilskih strelih pa so zločinci truplo zažgali. Po najdbi trupla so sicer uvedli preiskavo, a storilcev niso nikoli odkrili. Pauličev umor je bil nekakšen krvavi mejnik, saj je njegovi nasilni smrti sledilo še več umorov slovenskih avtoprevoznikov. |
Kdor je Hermana poznal, je vedel, da je bil nenehno na tesnem z denarjem, kajti naročniki prevozov niso bili ravno redni plačniki. Zato se je leto pred izginotjem zgodil obračun pri Strelovih, ko so Hermana obiskali italijanski prijatelji, z njimi pa je bil tudi že omenjeni Martin Paulič. Zahtevali so, da jim izroči neke tovorne dokumente, čemur pa se je Herman uprl, ker mu niso plačali že opravljenih voženj.
Domači so se morali sprijazniti s Hermanovo smrtjo. Pokopali so ga v Žireh. Od tedaj je minilo skoraj 18 let. Medtem sta mati in oče umrla in domača hiša na Breznici je ostala prazna. Zgodba o skrivnostnem umoru slovenskega avtoprevoznika verjetno ne bo nikoli pojasnjena.
